Osem ur s Kanzyanijem
Čeprav ima DJ Valentino Kanzyani že več let stalni naslov na Ibizi, se vedno z veseljem vrača domov, v Koper, kjer se je pred več kot dvajsetimi leti začela njegova glasbena pot. Ta se precej razlikuje od smeri, ki jo je prav tako v rani mladosti ubral oče, zdaj že pokojni avtor številnih uspešnic Danilo Kocjančič.
Te dni se Tine Kocjančič, kot ga poznajo domači in prijatelji, ponovno mudi v Istri, saj bo v soboto v Ambasadi Gavioli na osemurnem setu med drugim predstavil svojo prvo avtorsko ploščo Love and Gratitude, ki je te dni izšla pri znani mednarodni založbi elektronske glasbe Cadenza.
“Marsikaj sem izkusil v teh letih, videl pol sveta, zdaj pa je treba malce drugače skrbeti za svoje telo. Imam srečo, da so moji glasbeni kolegi tako razgledani, tako se vsi v našem kolektivu na Ibizi trudimo živeti bolj zdravo. Marsikdo se ne more odreči začaranemu krogu dela in užitka, jaz pa se raje čemu odpovem in upam, da bom kakšno leto dlje živel,” se zasmeje v vrsti za sveže stisnjeni sadni sok na koprski tržnici. Naslov plošče Ljubezen in hvaležnost je posvetil družini z mamo na čelu, prijateljem in vsem, ki so ga vsa leta podpirali, hvaležen pa je tudi sončnemu otoku, kjer ima z glasbenimi soborci studio kar v svojem domovanju, kar mu prihrani veliko poti in časa.
V zadnjih letih se je veliko posvečal tudi kompoziciji. “Na plošči je slišati, da končno nekaj malega zaigram sam. Vedno sem si želel, da bi lahko kaj zaigral sam na klavirju, to mi je resnično manjkalo. Žal še ne znam brati not, a ostaja želja. Še za očeta ne vem, ali jih je znal brati,” se pošali in pove, da je mama veliko pred očetom sprejela dejstvo, da je tudi njegovo početje glasba. “Najbrž ga je skrbelo, da bom imel težave, kakršne naj bi imel tudi sam, pa čeprav si zanj ne predstavljam, da bi lahko počel karkoli drugega, kar bi ga tako osrečevalo. Z mojim mednarodnim uspehom se je tudi on pomiril, čeprav me je še vedno opozarjal, da je moje delo tvegano. A danes kaj ni ? Morda, če si zaposlen kot gasilec v Švici?”
Kanzyanija je pravzaprav širša javnost spoznala prav z remiksom očetove Tine, za katerega pa danes pravi, da se ga je pred mnogimi leti lotil s popolnim neznanjem: “Takrat sem odšel k italijanskemu producentu in nastala je simpatična skladba, v kateri pa ni čutiti mojega dela. Remiksanje očetovih skladb me šele čaka. Na zvezi sva s kitaristom Matjažem Steržetom, ki je zdaj na čelu benda Danilo Kocjančič and Friends. Skupina bo še nastopala in tudi posnela skladbe, ki jih je oče ustvaril pred smrtjo. Oče me je nazadnje vprašal, če bi naredil remiks ene njegovih skladb, kar bom še izpolnil.”
Ker, kakor pravi, sam dolgo ni znal “izražati melodije”, je prva avtorska plošča izšla šele sedaj. Posnel jo je že pred dvema letoma, a je zamisel, da bi izšla pri njegovi založbi Jesus Loved You, opustil, ko je prišla ponudba uveljavljene založbe. Plošča vsebuje atmosfersko plesno glasbo, ki pa je daleč od techna, po katerem je bil pred leti najbolj poznan: “Album je pravzaprav nekakšno potovanje skozi glasbene sloge, ki jih vrtim na svojih setih. Vse med seboj precej raznolike skladbe so avtorsko delo, kar sem si zelo dolgo želel in sedaj je končno tu zvočna podoba, ki me predstavlja takega, kakršen sem danes. Dolgo sem potreboval, da sem javnosti dopovedal, da nisem več techno didžej, in ta plošča govori tudi o tem.” Sam še vedno vrti tudi vinilne plošče, ker imajo svoj čar, predstavljajo izziv, celota ima nekoliko drugačen zvok, pristnejše harmonije, kar pogreša pri novih generacijah didžejev, ki po njegovem mnenju preskočijo pomembno preizkušnjo, zaradi česar je na sceni vse težje ločiti zrnje od plev.
Sobotni osemurni nastop v Ambasadi Gavioli nosi naslov Back to the future, torej nazaj v prihodnost: “Glavno vlogo bo poleg mojih avtorskih skladb imela glasba, ki smo jo v Ambasadi Gavioli vrteli v mojih osrednjih letih delovanja v Izoli.” Prepričan je, da je izolski klub za slovensko elektronsko glasbeno sceno naredil ogromno. “Prvi je v goste vabil svetovna imena, za katera si dotlej nismo mogli niti predstavljati, da bodo kdaj prišla k nam. Zame je to pomenilo, da sem lahko začel sanjati,” pravi Tine, ko ga prekine mama Slavica, danes ena njegovih največjih podpornic, ki se z veseljem udeleži tudipartyjev: “Spominjam se, da si me enkrat vprašal: Mama, misliš, da bom kdaj vrtel v Vidmu?” V smehu se Tine spominja, da je v Gavioliju s svojim delom, tako imenovanim bookiranjem didžejev, vzpostavljal mednarodna poznanstva, ki so ga vse pogosteje vadila na gostovanja v tujino: “S tedanjimi lastniki Ambasade sem se zaradi različnih pogledov na mojo prihodnost razšel že maja 1999 in 14 let kasneje se tja vračam z nekakšno retrospektivo. Super občutek.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ