Pet grozljivih

Adam Neville spada med nove angleške avtorje - in če obstaja dober trenutek za uporabo izraza sveža kri, potem ta trenutek nastopi ob omembi njegovega imena; pisatelj je sposoben vzeti stare grozljive klišeje (morda celo sence starih bogov Lovecrafta) in jih sesekljati s svežo srhljivostjo. Apartment 16 je dober primer - poleg vsega ostalega se zgodba igra z idejo živega mesta, ki te ne spusti iz svojih krempljev, in ostrih črepinj grde resničnosti, ki se lahko skriva za fasadami, katere vzdržujemo, da bi nas obvarovale pred strahom osamljenosti in groze. Glavna junakinja je dekle, ki pride v staro londonsko stavbo iskat zapuščino stare mame; med to zapuščino pa se skriva povezava s slikarjem, ki je želel slikati slike, ki bi zaradi enega pogleda povzročile katatonično grozo ... in več kot to. Mnogo več ...

Jesse Bullington: The Enteprise of Death. Karte na mizo: tale zgodba ne bo nikoli posneta. Ne v mainstream filmskem studiu. Umeščena v neke vrste evropsko srednjeveško obdobje gre najprej za novelo o ranjenih osebah, ječah in rešitvah. Omembe črne magije so šele začetek. Sledijo kanibalizem, nekrofilija, temnopolte lezbične čarovnice, zombiji, oživljeni zato, da se je možno z njimi ljubiti. In tako naprej. Ena od povsem stranskih oseb v knjigi je Paracelsus. Pri vsem tem je izjemno, kako polna humorja je knjiga in kako kljub zlobi in skoraj nenehni krvi ni koli ne postane samo grozljivka ...

Ramsey Campbell je star angleški mojster grozljivke. Eden najbolj čislanih angleških avtorjev žanra. Piše filmske recenzije in torej svetu filma ni kakor ni neznan. Napisal je ogromno knjig, naj bo tokrat poudarjena Secret Story - glede na to, da so zgodbe z osebne perspektive serijskih morilcev relativno popularne. Skrivnostni zgodbi oziroma Zgodbi o skrivnosti lahko rečete naslednik Psiha (Psycho), le da tale morilec svoje dosežke opisuje v zgodbah, ki so nazadnje tudi objavljene (komajda). Naraščanje suspenza in psihologizacija likov sta na zavidljivi ravni - dodatna dimenzija pa je globok vpogled v dinamiko moško-ženskih odnosov.

Robert McCammon spada ne kako v isti čas in isto ligo kakor recimo Steven King ali Dean Koontz, čeprav nikoli ni požel enake priljubljenosti kot omenjena avtorja. Boy's Life ali post apokaliptična Swan's Song sta dobra primera njegovega pisanja, a naj bo tule omenjena Speaks the Nigh tbird - morda celo manj grozljiva kot katere druge, zato pa zgodovinsko zanimiva - z umeščenostjo v čas lova na čarovnice v Ameriki izpade celo neke vrste ameriška verzija Imena rože (The Name of the Rose); tu je zaščitnik mlad detektiv, poleg njega na grmado obsojena lepotica, mesto, polno starih skrivnosti, obenem pa Indijanci in španski naseljenci; resnici na ljubo je knjiga mnogo manj pametna kakor Ime rože (mnogo manj literarna in filozofska), je pa še vedno dobro branje, posejano z občasnim lepo grozljivim občutkom ...

Peter Straub je v resnici star ameriški mojster, ki je sodeloval s Kingom, in katerega zadnje knjiga je A Dark Matter - zlahka rečemo, da manj dobra kot njegov vrhunec, Blue Rose trilogija, v katero so vpleteni odraščanje v neki stari Ameriki, rane iz vietnamske vojne in serijski morilec - ali morilci. Je sicer paranormalna knjiga, a na izredno subtilen način ter izjemno sposobna postaviti se pod kožo tako ali drugače ranjenih. Lahko celo porečete, da gre za knjigo o posledicah početja staršev (in besedica starši lahko pomeni tudi državo). Blue Rose trilogijo sestavljajo izjemno lepo mozaično prepletene knjige Koko, Mystery in The Throat. Povsem mogoče jih je brati tudi kot detektivske romane.

Peter Zupanc