Piran - mesto s pisano družbeno podobo
Goran Vojnovič. Avtor knjige Čefurji, raus!. In zdaj avtor svojega prvega celovečerca, ki je na 13. FSF-ju pravkar pridobil vesne za scenarij, najboljšo žensko vlogo - Nina Ivanišin - in za montažo. Piran - Pirano neposredno s festivala prihaja v domača kina.
>Kdaj in kaj je bila tista prva iskra, iz katere se je rodila ideja – “ta film želim posneti”? S kakšnim vatlom bi izmerili svojo ljubezen do Pirana?
“Prva iskra je bila zgodba, ki sem jo slišal pred leti o Nemki, ki se je po več kot 60 letih vrnila v Vojvodino, da bi videla hišo, v kateri je preživela prvih 14 let svojega življenja. Ko sem kmalu zatem podobno zgodbo slišal v Piranu, sem se odločil, da bom napisal scenarij. Piran je namreč izjemno filmsko mesto, ki navdihuje tako s svojo bogato zgodovino kot z neskončno pisano družbeno podobo, ki jo dandanes pogosto skriva za svojimi prelepimi srednjeveškimi kulisami in videzom sodobnega turističnega središča.”
>Kolikokrat ste si ogledali filme Františka Čapa oziroma - da vprašanje razširim - s katerim domačim (ali tujim) filmom bi se vsaj želeli primerjati?
“Rad imam filme Františka Čapa, a primerjati se ne želim z nobenim drugim filmom. Velikokrat so filmi, ki so mi všeč, precej drugačni od tistih, ki jih snemam. Trudim se namreč, da bi me navdihovala življenje in lastna domišljija, le tako je mogoče biti izviren.”
>Film je o tem, kaj nas je ločevalo - in nas še vedno. Kaj menite, česa ni v filmu, a nas Slovence ločuje zdaj?
“Veliko stvari nas ločuje, a tako je tudi prav. Ne moremo biti vsi enaki in vsi istih misli. Imamo demokracijo in ta naj bi omogočala sožitje različnosti, drugačnih pogledov in prepričanj. In prav zaradi tega se morda komu zdi, da smo si bolj narazen kot kdajkoli prej. Mislim, da smo kot družba čisto v redu, da imamo povsem običajne težave, primerljive z drugimi evropskimi družbami, in da bi lahko malce manj govorili o razdvojenosti, spravi in podobnem. Ljudje, ki se želijo spraviti, so to večinoma že storili, drugi pa imajo vso pravico, da ostanejo na nasprotnih bregovih.”
>Ne glede na Petelinje zajtrke se zdi, da mora vsak slovenski film začeti s stališča “o, še en slovenski film”, preden najde - če najde - stik z domačo publiko. Kako ste skušali najti to točko - ali mislite, da je možno, da bodo kdaj Slovenci čakali vsak nov film z ekstazo?
“Res je, da ima vsak0 slovenski film težavo s slabim imidžem, ki se vleče že od kdove kdaj in ki se nam ga kljub velikim uspešnicam in odmevnim mednarodnim uspehom ne uspe znebiti. Nisem prepričan, da poznam recept, saj posnamemo premalo filmov, da bi lahko ljudi vsak mesec obdarili z novim. Morda bo treba narediti kakšno večjo promocijsko akcijo in ljudem sporočiti, da je pri številu filmov, ki nastanejo pri nas, že en dober film na leto velik dosežek. To, da smo v dobrem desetletju dobili filme, kot so Ekspres, ekspres, Outsider, V leru, Kruh in mleko, Ruševine, Rezervni deli, Kajmak in marmelada, Odgrobadogroba, Petelinji zajtrk, 9:06 in druge, je nekaj, s čimer smo lahko zelo zadovoljni. A ljudem se tega res ne more vtepsti v glavo in mi se lahko le trudimo po svojih najboljših močeh in jih prepričujemo z vsakim novim filmom. Upam, da bo Piran - Pirano marsikoga pripravil do tega, da spremeni mnenje o slovenskem filmu.”
> Katera je glavna razlika med pisanjem in režiranjem?
“Pri režiranju tvoja zgodba ne ostane le tvoja, marveč postane zgodba številnih sodelavcev in čeprav nekatere režiserje skrbi, da na ta način izgubljajo nadzor nad svojo vizijo, sam v tem vidim neskončen čar filmskega ustvarjanja. Po drugi strani je pisanje neomejeno s proračunom, z vremenom in drugimi zunanjimi učinki in omogoča avtorju popolno svobodo, kar je za filmarja nekaj zelo osvobajajočega.”
PETER ZUPANC
