Po poteh ukradenih otrok
Zdaj v kinih art mreže gostuje njen film Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki se ukvarja z otroki, ki jih je iz Slovenije v času druge svetovne vojne odpeljala nemška vojska.
Zgodba filma se pravzaprav začenja v Celju, kjer je bil zbirni in ločevalni center. V filmu podrobnosti pripoveduje dr. Janez Žmavc, sicer predsednik društva taboriščnikov ukradenih otrok. Iz Celja so ti otroci potovali čez vso Nemčijo - nenazadnje do zloglasnega Auschwitza - in bili v določenih krajih nekaj časa naseljeni, dokler se niso po vojni vrnili v Slovenijo. Film Banditenkinder si obuje čevlje, vzame volan v roke ter sopotnike, preživele otroke zdaj odrasle moške in ženske - sooča z lokacijami, ki so jih prepotovali toliko let nazaj, dokler jih ne pripelje do ljudi na drugi strani sovraštva in izgona: županov, zgodovinarjev, redkih prič v nemških mestih.
Banditekinder premore nekaj podobnosti s filmom Otroci s Petrička režiserja Mirana Zupaniča - prav zanimivo je, da se v vlogi enega poglavitnih krajev dogajanja spet znajde Celje - vendar obenem pripoveduje o otrocih, ki sta jih v najbolj izkušnje srkajočih letih pogoltnila pot in tuja kultura.
V produkciji so poleg Zavoda Maje Weiss med drugimi sodelovali tudi Društvo taboriščnikov - ukradenih otrok, Muzej novejše zgodovine Celje, nemška ambasada v Ljubljani. Film bo na sporedu od 15. marca, seveda v ljubljanskem Kinodvoru, in 21. marca v celjskem Mestnem kinu Metropol.
Maja Weiss, rojena leta 1965 v Novem mestu, je postala znana s kratkimi filmi (Balkanski revolveraši) in nato z dokumentarci - Fant, pobratim smrti, Cesta bratstva in enotnosti, Nube - čisti ljudje. Je prva ženska režiserka v Sloveniji, ki je posnela celovečerni film - da, dobili smo ga šele leta 2002. (Kar je naravnost neverjetno.) Ni naključje, da je ta film, Varuh meje, precej posvečen ravno omejeni vlogi ženske v slovenskem okolju, vse obvladujoči patriarh je Jonas Žnidaršič, sicer pa ženska troedina igralska kreacija pripada Pii Zemljič, Ivi Kranjc in Tanji Potočnik. Maja Weiss je kasneje posnela še filmsko satiro Instalacija ljubezni, a se je vračala - in se očitno še vedno rada vrača - v dokumentarne vode.
PETER ZUPANC
