Polonin umetniški izdelek na vinilni plošči

Pevka, ki se je za to priložnost prelevila tudi v aranžerko, snemalko in producentko glasbe, je predelala del legendarne pesmarice slovenskega kantavtorja Tomaža Pengova in mu nadela novo podobo.

Album je moč dobiti v digitalni ter v beli ali črni vinilni obliki. Tako kot je pred štiridesetimi leti izšla legendarna prva plošča Tomaža Pengova Odpotovanja, postavlja danes Polona Kasal zagotovo mejnik v slovenskem spajanju akustične glasbe in poezije. Devetim pesmim je nadela povsem novo melodijo in jih oplemenitila s sodobno elektronsko spremljavo v milih, počasnejših, melanholičnih ritmih. Za tretjino “novih” pesmi je Polona že posnela videospote, ki vizualno podprejo vsebino izbranih pesmi Tomaža Pengova.

> Svoj prvenec Na cesti ste izdali na vinilni plošči. Kako in zakaj je prišlo do te odločitve?

“Razmišljala sem, kako naj se izognem uporabi cedeja, glasbenega medija, ki ga ljudje praktično ne kupujejo več in tudi če ga, glasbo v vsakem primeru prenesejo na osebni računalnik. Izdaja na vinilu je danes, recimo v Angliji, med glasbeniki nekaj povsem običajnega, zaradi velikega števila odjemalcev pa se jim tam zadevo za enkrat še splača izdati tudi na cedeju. Odločila sem se, da naredim bolj radikalno potezo, saj je trg glasbe, sploh pri nas, zelo specifičen. Zato se nisem bala projekta narediti do konca konceptualnega. To je moj umetniški izdelek. Če bo ljudem všeč, bom vesela, če bodo vinil kupili pa toliko bolje. V nasprotnem primeru se ne mislim preveč obremenjevati.”

> To pomeni, da si bo ploščo lahko omislila le tista peščica ljudi, ki imajo doma še delujoče gramofone?

“Glasba je na voljo na mojem facebook profilu in uradni spletni strani www.polonakasal.com ter na mojem bandcampu. Sicer pa nikoli ne veš, kdaj v življenju si boš kupil gramofon. Vinilka je lep kos glasbe, je investicija, njen velik kvadratni format z ovitkom pa vinilnim zbirateljem že od nekdaj predstavlja svojevrsten vizualni fetiš, predvsem pa medij, ki glasbo nosi bolj kvalitetno in trajneje. Mojo naslovnico je recimo oblikovala Mina Fina, da pa je zbirateljska vrednost še večja, sem 50 izvodov dala natisniti na beli vinil, ostali pa so običajno črni.”

> Po bolj melodičnih, živahnih in plesnih skladbah, ki smo jih bili vajeni iz vašega sodelovanja z Miho Guštinom Guštijem, je tokratna glasba bolj umirjena, počasnejša, melanholična, ocenjujejo vas kot slovensko Björk. So kakšni posebni razlogi za to?

“Razlog je ta, da sem avtor glasbe jaz. Drugi razlog je, da besedila Tomaža Pengova nikoli niso slovela po pretirani lahkotnosti. K določenim temam teži določen glasbeni izraz. Sem vesela oseba, sigurno pa precej kompleksna. In to se izraža tudi v moji glasbi in izboru vsega, kar sodi zraven.”

> Omenjeni glasbeni projekt ste v celoti zastavili po principu naredi sama. Koliko časa je vse skupaj trajalo, kako je potekalo ter kaj vse je proces nastajanja tega projekta vseboval?

“Ustvarjanje zahteva v prvi meri ogromno mero fokusa, osredotočanja. Zraven sodijo obdobja popolne izolacije in predanosti. Če zadevo delaš sam, vse breme pade nate. Odločaš o vsaki potezi, ne le o tisti, ki jo narediš sam, temveč o potezah ljudi, ki jih vabiš k projektu. Odločaš o tem, čigav nasvet sprejeti in kdaj poslušati sebe. Ti odločaš, kdaj in katera pesem je zrela za single, kdo bo izdelal ovitek plošče, kdo bo naredil video in kaj bo na videu. Ti pridobiš finančna sredstva za vse in konec koncev odločiš, kako bo plošča izšla. Sam odločaš, na kakšnih glasbenih nosilcih boš izdal album in zakaj na nekaterem ne. Poskrbiš za tisk plošče, ugotoviš kje vinilne plošče tiskajo najbolje, pravočasno poskrbiš za promocijo in distribucijo plošč. Skratka - ni segmenta, ki ga vidite in slišite, ki bi se zgodil samodejno.”

> Izbrali ste že obstoječe glasbeno gradivo domačega kantavtorja Tomaža Pengova iz njegovega albuma Odpotovanja, ki velja za prvo kantavtorsko ploščo v nekdanji skupni državi, ter ga priredili. Kako ste prišli na to idejo? Zakaj ravno Tomaž Pengov?

“Ker se mi je zdela stvar zanimiva in ideja dovolj drzna, da se mi jo je zdelo vredno izvesti. Tomaž Pengov mi je bil enostavno všeč od prvega trenutka, ko sem ga slišala.”

> Imate v mislih morda že naslednji projekt na podobni osnovi, le s pesmimi katerega drugega slovenskega pesnika, kantavtorja, umetnika, ali boste tedaj izbrali avtorska besedila drugih domačih piscev?

“Naslednji bližnji projekt je nov video, ki ga prav tako delava s Sašo Hessom. Pred nama je montaža že posnetega materiala. Pravkar sem izdala album in sedaj se lahko ob njem kreativno izživljam tudi v vizualnem smislu, kar me po glasbenem fokusu, ki ga je terjal album, zelo veseli in sprošča. Potrebujem nekaj časa brez glasbe, vsaj kar se tiče ustvarjanja novega materiala.”

> Se boste v prihodnje tudi sami poizkusili kot avtorica besedil?

“Mislim, da je vzgib prišel spontano, saj sem se po obdobju, ko sem se poglobljeno ukvarjala z delanjem glasbe na že obstoječe besedilne temelje, tudi tega na nek način naveličala.”

> Kateri navdihi so vas vodili skozi fazo predelave pesmi Tomaža Pengova?

“Inspiracija zame ni nujno vedno glasbena. Najdem jo povsod naokrog, od svoje okolice, ljudi, s katerimi sodelujem, pa umetnost, film … Ideje so povsod. Zagotovo pa se v določenem trenutku osredotočiš na neko stvar, ki te še posebej vznemirja, ki vznikne morda skozi interes do samega glasbenega žanra in te fragmente nato želiš razvijati v svoji glasbi.”

> Na plošči najdemo devet skladb, za tri izmed njih ste že posneli video spremljavo. Kakšno vlogo nosijo po vašem mnenju videospoti danes? Kaj pripovedujete z njimi?

“Namesto, da je glasba soundtrack filmu, je v obratnem smislu film vizualna pripoved glasbe. Živimo v času vizualno orientirane kulture. Ljudje berejo le še slike, kar ni vedno pozitivno. Ampak video gledalcu/poslušalcu nekako sugerira zgodbo pesmi, od njega ne zahteva, da si zgodbo ustvari sam. Zanj je tovrstno konzumiranje glasbe enostavnejše, saj se med tem, ko posluša pesem, zabava z gledanjem slike. Meni osebno snovanje videov predstavlja enega izmed kreativnih užitkov, ki moji glasbi doda pripoved in zraven cel cirkus lepih stvari, ki mi veliko pomenijo. To je trenutek, kjer se v kreativnem smislu sprostim in dodatno izrazim.”

> Nedavno ste na Tednu mode v Ljubljani prejeli nagrado za najboljši modni stil. Po katerem ključu izbirate garderobo, ko se pripravljate za nastope?

“Odvisno od trenutnega navdiha. Mode ne jemljem preveč resno. Velikokrat se odločim za kaj, obratno od tega, kar od mene pričakuje priložnost in njen kontekst. Malo se igram in spet ne preveč.”

> Spomnimo se vas tudi iz zelo odmevnega dueta s skupino Dan D v skladbi Roke . Se v prihodnje obeta še kakšno podobno sodelovanje s katerim od domačih glasbenikov?

“Za enkrat ni ničesar v načrtih, vendar se stvari dogajajo sproti, nikdar ne veš, kaj vse ti lahko pade na pamet.”

> Katerih glasbenih projektov se nadejate v letošnjem letu?

“Predvsem spremljam živopisano dogajanje v Angliji in v Ameriki. Mislim, da je bilo leto 2013 v glasbenem smislu tako plodovito, da za 2014 še nimam nobenih pričakovanj. Želim si obiskati kakšen dober koncert, to res ne bi bilo slabo.”

> Spremljate dogajanje v Angliji in Ameriki tudi od blizu? Kaj opažate pri tamkajšnjem glasbenem dogajanju? Kako se razlikuje od našega?

“Trg je ogromen. Glasbena industrija je tam pomembna veja gospodarstva, zato imajo vsi do glasbe in glasbenikov drugačen odnos. Predvsem dobro stoji infrastruktura močnih radijskih postaj, ki vedo, s kom imajo opravka. Profesionalnost je v nasprotju z našim okoljem zažrta v vsako poro delovanja. Tako med delavci v glasbeni industriji kot med glasbeniki. Ljudje so zainteresirani za kreativnost drugih, publika je tako raznovrstna, da ima recimo v Londonu vsaka zvrst glasbe dovolj občinstva in dovolj stimulacije med glasbeniki samimi. Vznika ogromno neodvisnih založb, ki podpirajo neodvisno produkcijo. V glavnem bi rekla, da je okolje za razliko od našega v kreativnem smislu zelo stimulativno.”

> Bi se radi tudi sami morda v prihodnje poizkusili na tujih glasbenih trgih?

“Menim, da bi na splošno bil čas, da se vsi preizkusimo, kako bi bilo delovati na tujem tržišču. Kaj nismo že kar nekaj let del Evropske unije in s tem na nek način del evropskega tržišča? Morda bi se raven delovanja ljudi na raznih področjih na ta način dvignila. Definitivno smo do samih sebe premalo zahtevni. Mislim, da bo v prihodnje nujno prepoznavanje kvalitete. Podpiranje povprečja bo na ljudi v Sloveniji na daljši rok delovalo retrogradno. Sicer se to že nekaj časa dogaja, kar je škoda.

ANA CUKIJATI

Polona KasalŠpela Kasal