“Posneto že imam naslednjo ploščo”

Od tedaj se njegova glasbena pot le še vzpenja. Konec marca je na glasbene police prišel njegov četrti album, Omar Naber pa pravi, da je posnel tudi že petega, za šestega pa že snuje ideje.

Plodovit 32-letni domači glasbenik stresa skladbe kot iz rokava tako v slovenščini kot v angleščini. Navdih zanje pa zadnja leta nabira tudi v angleški prestolnici, kamor se vedno rad vrača in kjer sklepa pomembna glasbena prijateljstva. Odet v črnino in usnje ter s poslikanimi rokami predstavlja enega mlajših domačih rockerjev, ki pa pogosto postreže tudi s kakšno balado.

Z Omarjem smo poklepetali takoj po izidu njegove zadnje plošče Na glavo.

> V zadnjem času je postal London skorajda vaš drugi dom, zato smo na novi plošči morda pričakovali več pesmi v angleščini, pa smo se zmotili. Kako to?

“London ni nikoli postal moj drugi dom, kljub temu, da preživim veliko časa tam. Nikoli se nisem želel preseliti tja, a me vsake toliko časa srce zvleče v to mesto po inspiracijo in na daljši odmor. Moram pa ob tem povedati, da sem tokratno ploščo posnel v obeh jezikih, torej so vse skladbe, ki jih lahko slišite na plošči Na glavo, posnete tudi v angleščini. Kdaj bomo to izdali, še ni znano, a mislim, da bi angleška različica plošče moje poslušalce prav tako utegnila zanimati.”

> Boste za angleško ploščo (po)iskali morda tujo založbo?

“Slovenska različica plošče je šele izšla, tako da smo trenutno osredotočeni na njeno promocijo, ko pa bo napočil pravi čas, se bomo pogovarjali tudi o izdaji angleške plošče. Nikoli ne reci nikoli. V Londonu sem spoznal kar nekaj glasbenikov, agentov, tudi založnikov, nikoli se ne ve, kakšna ponudba me čaka za vogalom. Obstaja tudi možnost, da jo zelo kmalu izdamo kar v Sloveniji.”

> Za razliko od večine drugih glasbenikov ste na album uvrstili kar 15 avtorskih skladb, kar ni malo. Idej za besedila in glasbo vam torej ne zmanjka?

“Glede na to, da sem ploščo ustvarjal štiri leta, se mi številka 15 niti ne zdi tako visoka. Res je sicer, da mi glasbenih idej nikoli ne zmanjka, a mislim, da na plošči kvantiteta ni toliko pomembna kot kvaliteta.”

> Vam je torej v predalu ostalo še kaj neobjavljenih skladb? Po katerem ključu jih izbirate?

“Neobjavljenih skladb je še ogromno, saj jih ne nazadnje pišem že od šestnajstega leta. Ne samo to, posneto imam namreč tudi že svojo peto ploščo in razmišljam že o šesti, za katero izbiram skladbe in pripravljam koncept. Glasba je vse, okoli česar se moje življenje vrti.

Skladbe izbiram po instinktu, po občutku, kako bi morale zveneti, ko bi bile posnete. Skladbe se razlikujejo tudi po načinu, kakšne emocije vzbudijo v meni, na kakšen način me prevzamejo. Občutki do nekaterih napisanih skladb so večni, drugi hitro zbledijo. A vsekakor so moji občutki do mojih skladb absolutno drugačni od občutkov poslušalcev, ker sem jih napisal sam in do njih ne morem biti tako objektiven kot ostali.”

> To je že vaša četrta plošča. Ostaja način priprave albuma enak kot na začetku kariere, ali se je morda kaj spremenil?

“Glasbena industrija se je v zadnjih desetih letih tako zelo zasukala in spremenila, da se je moral spremeniti tudi način dela. Dandanes se k pripravi albuma pristopa na racionalen način, a to za dobrega avtorja in glasbenika ni nobena ovira. Dobra pesem in dober vokal sta še vedno prvo pravilo pri uspehu.”

> Pa vendar - se vam najprej porodi ideja za melodijo in nato nanjo “obešate” besede, ali obratno?

“V navadi je, tako to počne večina glasbenikov, da imajo najprej tekst, šele potem napišejo melodijo. Tega do nedavnega nisem vedel, sam namreč počnem obratno. Melodija je za moje pojme prva in izvirna izhodiščna točka za stvaritev dobre skladbe. Brez čarobne melodije ni dobre skladbe. A jasno je, da ima vsak glasbenik svoj okus, da je za marsikoga v skladbi najbolj pomemben tekst ali vokal, morda celo kaj drugega.”

> Iz vaših besedil je moč razbrati, da vam osrednji vir navdiha predstavljajo dekleta oziroma čustva do nežnejšega spola?

“Mislim, da je normalno, da moški črpamo inspiracijo pri ženskah, nikakor pa to ne pomeni, da se poslužujem standardnih in klišejskih prijemov. Kvečjemu obratno, celo izogibam se jim. Za vsako skladbo stoji svoja zgodba, črpana iz resničnega življenja, od resničnih deklet. A daleč od tega, da bi pisal samo o dekletih, na plošči se najde tudi kakšna druga tema (smeh).”

> Ostajate zvesti vaši prepoznavni pop-rock glasbeni formuli. Ima vaš žanr pozitivne odzive tudi v Angliji?

“Seveda ostajam zvest sam sebi, kar pa ne pomeni, da ne napredujem. Ta plošča je zagotovo najzrelejša do sedaj, tako vokalno, tekstovno kot tudi inštrumentalno. Produkcijsko je izpiljena in prilagojena današnjim zahtevam trga in konkurenci. Moja glasba dobiva pozitivne kritike tudi v Angliji, kar pa ne garantira uspeha, saj je tam tako zelo močna in masovna konkurenca, da bi moral trdo garati, da bi sploh prišel na površje, kaj šele, da bi dejansko uspel.”

> Kaj pravzaprav počnete v Londonu in kaj vas je vodilo tja?

“Tja sem prvič pobegnil pred stresom in določenimi pritiski, pod katerimi sem se znašel v Sloveniji. London je takrat name naredil tako dober vtis, da se bom tja vračal celo življenje.”

> Vseeno se redno vračate domov. Katere vzporednice in razlike bi lahko našteli s področja glasbe med Slovenijo in Anglijo?

“Anglija predstavlja neprimerno večji trg od slovenskega, vzporednice so neprimerljive. Poleg tega lovke angleškega trga segajo po celem svetu, kar za Slovenijo žal ne moremo reči; Anglija je poleg Združenih držav Amerike najbolj vplivna dežela na področju svetovne glasbene industrije. Vzporednic s Slovenijo torej skorajda ne morem potegniti.”

> Na domačem evrovizijskem izboru Ema ste sodelovali že nekajkrat, pa tudi Slovenijo ste že zastopali na Evrosongu . Zaradi česa se vnovič odločate za Emo in kako ste jo doživljali skozi leta?

“Na Emo se vračam predvsem zaradi lepih spominov in ker me RTV vedno povabi. Takega povabila se ne zavrne, saj mi RTV že dolgo stoji ob strani, vse od zmage na Bitki talentov leta 2005. Najmanj, kar lahko naredim, je, da se odzovem, kar mi je tudi v čast.”

> Letos ste na Emi za inštrumente postavili domače lepotice. Od kod ta ideja?

“Ideja je padla med razgovorom na založbi in kot nalašč sta dvojčici Orešnik med drugim tudi inštrumentalistki; ena obvlada bobne, druga pa kitaro, kar je sicer zelo zanimivo in nenavadno za lepa dekleta, Nives je bila namreč lansko leto tudi miss Slovenije. Mislim, da so punce svoje delo opravile odlično.”

> Se še kdaj spomnite na oddajo Bitka talentov , ki vas je izstrelila na domačo glasbeno sceno? Ste imeli morda tedaj rezervni načrt, kako uspeti četudi ne bi zmagali?

“Pri tako mladih letih človek o rezervnem načrtu ne razmišlja. Star sem bil 22 let, nisem vedel, kako mi bo uspelo, a vedel sem, da mi enkrat bo, ker imam zelo svojstven pristop do pisanja pesmi in petja. Bilo je samo vprašanje časa. Prepričan sem tudi, da če ne bi zmagal na Bitki talentov, bi bil danes v vsakem primeru profesionalni glasbenik, ker je to vse, kar hočem v življenju početi.”

> Po očetu se po vaših žilah preliva tudi arabska kri. Katere vaše značajske lastnosti bi lahko pripisali temu?

“Res je, oče prihaja iz Jordanije. Lahko bi rekli, da sem po njem podedoval impulzivnost. Hitro, čustveno in iskreno reagiram, kar se meni ne zdi nič slabega, in težko grem iz svoje kože. Sem zelo ekspresiven, svoje občutke vedno izrazim in jih nikoli ne zadržujem v sebi. To so tipične arabske lastnosti.”

ANA CUKIJATI

Vladimir Druškovič