Prazniki? Večinoma delovni, a polni pričakovanj

Alya: “Decembrski praznik, ki mi je najbolj pri srcu, in decembrski praznik, ki ga ne bom nikoli pozabila? Vsekakor je to božič. Vsako leto je drugačen in hkrati enak. Zelo rada imam druženja z družino, tako da ga že težko čakam. Takrat se zberemo iz vseh vetrov, se malo pocartamo, si povemo, kaj je novega. Lahko rečem, da je poleg rojstnega dne to moj najljubši praznik, pa ne zaradi obdarovanja, saj to meni ne pomeni veliko! Zame je naj lepše in najdragocenejše darilo naše druženje, naša družinska složnost!”

Samuel Lucas: “Zadnjih dvajset let sem vse decembrske praznike preživel delovno. Težko bi dejal, kateri je bil bolj nepozaben, edinstven. Vsak je imel svoj čar, tako tisti doma, v Sloveniji, kot v tujini, saj je to dan, ko se vsi veselimo in smo v pričakovanju nečesa novega, boljšega. Od kar pomnim, mi je bilo veselje igrati in peti ter se zabavati skupaj z občinstvom. Vsi kraji, vsa nova poznanstva in vtisi, ki sem jih na silvestrovo dobil v dolgih letih svoje glasbene poti, pa mi bodo za vedno ostali v lepem spominu. Zato se veselim tudi vseh prihodnjih silvestrovanj z občinstvom.”

Alenka Godec: “Joj, res se ne spomnim, da bi za praznike doživela kaj posebnega. Pri nas so božiči ustaljeni in že leta enako lepi. Novo leto pa je ponavadi delovno in tudi vsako zase lepo. Veste, zelo lepo je z občinstvom ustvariti prijetno, pozitivno in veselo vzdušje ter skupaj nazdraviti novemu letu. Ah, res pozabila pa prav gotovo nikoli ne bom silvestrovega 2008-2009. Zbolela sem in ga bolna preživela na kavču pred televizorjem.”

Nelfi Depangher: “Na naših prazničnih gostovanjih se nam je, seveda, zgodilo veliko za bavnih dogodkov. Mnogih ne bom nikoli pozabil, a tokrat naj omenim silvestrovo pred petimi leti, ko sem ga po skoraj štirih desetletjih odsotnosti od doma, verjeli ali ne, praznoval doma. Mi je bilo lepo? Za gotovo, vendar moram priznati, da mi je zabava z občinstvom hudo manjkala.”

Ylenia: “Decembrski prazniki so čarobni in vsako leto posebni. Nimam le enega v spominu, vsi so v svoji preprostosti posebni in dragoceni. December je nasploh mesec, ki ga deliš s svojimi najbližjimi, se jim posvetiš in z njimi deliš najdragocenejše trenutke. Največji pomen ima zame deliti ta praznik z osebami, ki so mi najbližje. In moj dragi dojema ta praznik tako kot jaz. Zdaj, ko sva v dvoje, je vse še bolj čarobno. Silvester pa je zame delovni dan in kot takšnega ga tudi pojmujem.”

Matjaž Švagelj: “Nikoli ne bom pozabil decembra 1988. Kalamari smo bili gostje v zadnji decembrski oddaji Orion na RTV Slovenija. Skladba v Vetru rdečih zastav nam je prinesla zmago. Takrat smo ves mesec igrali v hotelu Alp v Bovcu in ko smo se po zmagi vrnili iz Ljubljane, so nas sprejeli s transparenti in nam čestitali, ne samo delavci hotela, ampak tudi domačini. Nismo mogli verjeti svojim očem, bili smo presrečni. Verjemite, takšni trenutki so res enkratni, še zlasti na začetku profesionalne glasbene poti.”

Dennis, skupina M. A. D.: “Nikoli ne bom pozabil božiča v Dalmaciji. Pri nas v Prekmurju je običaj, da se družina zbere doma in praznuje. V Dalmaciji pa smo praznovali na prostem. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi začela pihati močna burja. Tisti, ki je ne poznamo, ne poznamo niti njenega prav posebnega mraza, ko te prepiha do kosti. Moje gostitelje to, seveda, ni prav nič motilo, mene pa je iz ure v uro bolj zeblo. Vendar je bilo kljub vsemu prelepo in nepozabno. Božič z burjo!”

Vili Resnik: “Znano je, da so moji nastopi zelo razgibani. Ni redko, da zapojem tudi na prvi mizi pri odru ali tudi dlje od odra. Občinstvo najprej začudeno gleda, nato pa veselo in sproščeno sodeluje. Nikoli ne bom pozabil silvestrovanja na prostem v Velenju. Bilo je minus 14 stopinj Celzija, ampak vse skupaj je bilo tako lepo, zabavno, da sem se v nekem trenutku slekel do pasu. Ta nastop mi bo ostal vekomaj v spominu, verjetno pa še komu drugemu…”

Aleksandra Čermelj: “Imam kar nekaj decembrskih doživljajev, ki ne bodo nikoli zbledeli iz mojega spomina. Med temi sta zagotovo novoletna koncerta na trgu Tartini v Piranu (2003/2004 in 2004/2005). Takrat sem sodelovala z bendom So what. Bilo je zelo mrzlo, nismo čutili rok, nog, ust, ušes, skratka zelo težko je bilo izvesti nastop. Ampak kljub vsemu smo se dobro imeli, lepo popestrili najdaljšo noč v letu nam in občinstvu. Vendar pa se od takrat raje odpovem vsakemu koncertu na prostem, če je temperatura zelo nizka.“

MAJDA SANTIN