Pripovedi o navadnih ljudeh, ujetih v velike zgodbe
Če vsaj približno spremljate njegovo kariero, je prva stvar, na katero pomislite ob režiserskem imenu Ken Loach, verjetno čut za socialo. Njegovi filmi so polni družinskih dram, ljudi, ki se borijo za preživetje v slabih okoliščinah, in včasih bolj, včasih manj direktno vplivanja politike na vse to.
Tudi verjetno najbolj komični in “oboževalski” film med vsemi Išče se Eric (Looking for Eric), v katerem sodeluje nogometaš Eric Cantona, lahko razumemo kot neke vrste klic po uporu sindikata. Lani smo gledali Loachev dokumentarec Duh leta '45 (Spirit of 45). Pravkar prihaja v kinematografe njegov letošnji canneski predstavnik Jimmyjev dom (Jimmy's Hall).
Ken Loach (1936) je angleški režiser, ki je pravzaprav precej stalen obiskovalec naših kinodvoran. Za televizijo je sicer začel snemati že leta 1964, njegov prvi celovečerni film za kinodvorane je prišel na plano leta 1967 (gre za film Poor Cow). Prav zaradi svoje socialnopolitične usmeritve je mnogokrat imel težave z distribucijo filmov. Druga težava je bila, da njegovi filmi dolgo niso prinašali dobička. Tretja je verjetno ta, da ni nikoli hotel delati filmov, ki bi izgubili gram težnje po resnici na račun dodajanja lahkotnosti. Je resen režiser, ki pred svoje igralce postavlja izredne zahteve - pomembno je, da odigrajo čim bolj stvarno in realistično. Ta zahteva gre tako daleč, da igralcem mnogokrat ne pove, kaj jih čaka v naslednjem prizoru, zato da lahko kamera ujame njihove čim bolj pristne reakcije.
Njegov Riff Raff iz leta 1991 je dobil evropsko filmsko nagrado za najboljši film, toda najbolj ga je na površje nespregledanih izvrgla nagrada v Cannesu za film Veter, ki trese ječmen (The Wind that Shakes the Barley) leta 2006. V resnici je Ken Loach postal, lahko bi rekli, posvojena stalnica canneskega filmskega festivala. Mnogi Angleži filma niso marali - gre namreč za simpatij poln pogled na irsko vojno za neodvisnost okoli leta 1920.
Angelski delež (Angel's Share) iz leta 2012 je bolj blag film in je pripoved o zaporniku, ki dobi še eno priložnost v življenju, ko naključje odkrije njegov čut za kakovost viskija.
Režiser je star 77 let in veliko se je govorilo o tem, da bo pravzaprav nehal snemati. Resnici na ljubo je v intervjujih izjavil, da je bilo snemanje filma o boju za kulturo na Irskem okoli leta 1930, ker gre za film o določenem obdobju in ker gre za film s številčno igralsko zasedbo, izjemen zalogaj zanj; da v določenih trenutkih ni bil prepričan, če takšen zalogaj še zmore. Po drugi strani se ravno takšen film - o borbi za ohranjanje prostora, kjer se lahko sliši tvoj glas, in o pritisku cerkve ter politike, da takšen prostor ugasne - vsaj do neke mere sliši kot zgodba, ki lahko vleče vzporednice z njegovim življenjem. Enako tudi v filmu Duh leta '45 (menda) navsezadnje skoraj sto let stare ekonomske podrobnosti niti najmanj ne povzročajo nedojemanja pri modernem gledalcu - prej se zdi še preveč enostavno povleči vzporednice med obojim. Pri vseh vprašanjih, s katerimi se soočata tako Evropa kot Slovenija glede financiranja in politike kulturnih domov ali podobnih ustanov, se zdi ogled tega filma že skoraj kot povabilo na učno uro zgodovine in še česa.
V filmu med drugimi igrata Barry Ward in Simone Kirby.
PETER ZUPANC
