Prvi narodnozabavni muzikal na svetu
Nataša Tič Ralijan in Gojmir Lešnjak Gojc sta glavna igralca v narodnozabavnem muzikalu Bila sva mlada oba, ki ga je navdihnila glasba bratov Avsenik.
Dogajanje je postavljeno v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so bili Avseniki na vrhuncu slave. Zabavna in duhovita pripoved o dveh zelo mladih in dveh malo manj mladih ljudeh se skozi vrsto skrivnostnih, dinamičnih in vznemirljivih prigod, ki jih dodatno začini še sedemletna hči - vnukinja, razplete v optimistično romanco s srečnim koncem.
Muzikal je režiral Jaša Jamnik, izvirno glasbo Ansambla bratov Avsenik pa na odru izvaja ansambel Gregorji s pevko Barbaro Leben. Dodatni spektakelski naboj prispevajo plesalci plesne skupine Artifex, za kostume pa je poskrbel Alan Hranitelj.
Bila sva mlada oba je spektakel z več kot 20 nastopajočimi. Po premieri v ljubljanskih Križankah se seli v portoroški Avditorij, kjer bo gostoval v soboto, 28. septembra, naslednja ponovitev pa bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma 1. oktobra.
Doslej si je predstavo na predpremierah in premieri ogledalo že 6000 ljudi, ustvarjalci pa načrtujejo, da bo predstava živela vsaj pet let in jo bo videlo vsaj 100.000 Slovencev. To je hkrati tudi začetek akcije, da bi Slavko in Vilko Avsenik dobila Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Pred gostovanjem v Avditoriju Portorož, ki bo to soboto, smo se pogovarjali z Gojmirjem Lešnjakom Gojcem, atom Tonetom Roblekom, in Natašo Tič Ralijan, mamo Marto.
> Premiera je za vami. Kako se počutite pred nastopom v Avditoriju?
Gojc: “Nestrpno pričakujem odziv primorske publike na, sedaj že lahko rečemo, uspešnico Bila sva mlada oba.”
Nataša: “Seveda se veselim, sploh kot Primorka, da bomo imeli predstavo v Avditoriju Portorož. Sem me veže veliko spominov, ko smo kot folklorna skupina KUD Karol Pahor Piran nastopali za turiste. In pride me gledat mama! Veselim se tudi, ker nam je predstava dobro stekla. Pri komedijah je zelo dobro, da se malce preveri odziv pri publiki - kje je treba še kaj dodati in kje je treba narediti pavzo za smeh. Težko je namreč natanko predvideti, kateri deli predstave so za publiko najbolj smešni. Zato smo tudi imeli štiri predpremiere.”
> Dogajanje je umeščeno v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Je bila Avsenikova glasba takrat tudi del vašega življenja?
Gojc: “Takrat sem bil še premlad in prebutast, da bi lahko glasbo gledal tako široko, kot jo danes. V času, v katerem se odvija naša zgodba, sem poslušal jazz in rock and roll! Danes pa poslušam dobro glasbo. Se zgodi tu in tam, da tudi slabo, a ne po lastni volji. Refleksi ne delujejo kot nekoč, in prej ko zamenjam radijsko postajo, traja ...”
Nataša: “Težko bi se v tistem času izognil Avsenikovi glasbi! Mislim, da so bili Avseniki takrat del življenja vseh Slovencev, tako doma kot v tujini. Pri nas doma je ta glasba pomenila slavje, nedeljska kosila, rojstne dneve in silvestrovanja. Nobeno silvestrovo ni minilo brez Avsenikov, na zabavah smo peli njihove pesmi. Meni sicer narodnozabavna glasba ni tako všeč, narodna pa zelo. Bila sem tudi folkloristka v Piranu in kasneje v Ljubljani. Še danes se rada zavrtim in obožujem narodne noše. In v zvezi s tem se mi zdi, da Avseniki spadajo bolj v ponarodelo glasbo.”
> Zakaj ste menili, da bo vloga v tem muzikalu obogatila vašo kariero?
Gojc: “Niti pod razno nisem imel pričakovanj, da bo sodelovanje obogatilo mojo kariero, izkušnjo pač! In ko je producent potrdil, da bo predstavo režiral Jaša Jamnik in da bo Marto igrala Nataša Tič Ralijan, je bila odločitev preprosta. Ko pa sem se srečal še z ostalimi sodelavci: Gregorji, Artifexi in tremi talentiranimi mladimi kolegi Marušo Majer, Žigo Udirjem in Tadejem Piškom, se je moja odločitev pokazala kot odlična.”
Nataša: “Avsenikova glasba mi nekaj pomeni; na to sem najprej pomislila, ko so mi ponudili vlogo. To je moja zgodovina, del mene. Odpira mi spomine na prijetno vzdušje, in zdelo se mi je, da ta občutek lahko prenesem gledalcem. Zato sem tudi sprejela vlogo.”
> Kako bi opisali svoj lik?
Gojc: “Ata Tone Roblek je trd, homofoben, zarukan, konservativen grobijan mehkega srca. Njegov prav mora biti edino merilo za vse, ki živijo ob njem.”
Nataša: “Mama Marta je prostodušna, simpatična, prijazna in razumevajoča do življenja, ki ji prinaša vse mogoče preizkušnje, tako prijetne kot neprijetne.”
> Ali v predstavi tudi pojete?
Gojc: “Seveda, kot se za muzikal tudi spodobi. Želel bi si še več prepevanja, saj sem konec koncev svojo ustvarjalno pot začel kot glasbenik in muzika ostaja moja prva ljubezen.”
Nataša: “Petje mi ne predstavlja težav, večji izziv je bil narediti pravo mešanico. V predstavi namreč nastopajo tudi profesionalni glasbeniki, vendar bi težko peli samo oni, ker se pesmi povezujejo z vsebino predstave. Težko pa bi tudi peli samo igralci, če so na odru tudi profesionalni glasbeniki. Tako je nastala zanimiva mešanica.”
> Pri čem ste v času nastajanja predstave najbolj uživali?
Gojc: “V samem procesu nastajanja, ki ga vedno znova spretno vodi Jaša Jamnik.”
Nataša: “Bila sem zelo radovedna, kako bo na koncu vse skupaj izpadlo. Ko delaš, neprestano raziskuješ, ne poznaš pa končnega rezultata. Igralci, glasbeniki in plesalci smo drug drugega opazovali, kako delamo. Režiser Jaša Jamnik pa je moral vse to nekako združiti in podpreti z rekviziti, sceno, lučmi itd. Alan Hranitelj je moral vse to ujeti v kostumih, kar tudi ni bilo enostavno, glede na to, da so glasbeniki v narodnih nošah, mi v kostumih iz 70. let prejšnjega stoletja, plesalci pa v bolj modernih oblačilih.”
> Koliko sta bila v nastajanje predstave vpeta brata Avsenik?
Gojc: “Nič.”
> Ste se srečali z njima ali morda od njiju dobili kakšno povratno informacijo glede predstave?
Nataša: “Ne. Na premieri je bila gneča, in preden si dame po predstavi odstranimo masko in zamenjamo obleko, traja. Tako da je veliko ljudi že odšlo, ko sem se pojavila na sprejemu, med drugimi tudi brata Avsenik. Sem pa na eni od predpremier srečala gospo Avsenik. Bila je zelo navdušena.”
> Gojc, kaj vam je najbolj všeč pri vaši soigralki Nataši Tič Ralijan?
Gojc: “Duhovitost. Iskrenost. In predvsem njeni sandali.”
> In kaj vas pri njej najbolj moti?
Gojc: “Točnost.”
> Nataša, kaj vam je najbolj všeč pri vašem soigralcu Gojmirju Lešnjaku Gojcu?
Nataša: “Prostodušnost. Vedno je pozitiven in zabaven. Všeč mi je tudi to, da me spominja na mojega očeta.”
> In kaj vas pri njem najbolj moti?
Nataša: “Da me spominja na mojega pokojnega očeta tudi v manj prijetnih stvareh.”
> Doslej si je predstavo ogledalo že 6000 ljudi. Kako je nastopati pred tako številčno publiko?
Gojc: “Sodeloval sem na koncertu Tržaškega partizanskega zbora Pinko Tomažič v Stožicah pred nabito polno areno ... Lepo je nastopati pred polno dvorano, to je prava energetska bomba. Res pa je, da si po predstavi kot premočena cunja, za ožet in v posteljo. No, to slednje sem si pa malo izmislil.”
Nataša: “Pred tako številčno publiko vedno pomislim na koncerte slavnih pevcev. Kakšno mamilo je lahko močan odziv publike, pa naj gre za smeh, aplavz, ali pa če ljudje zraven zapojejo! Taka reakcija te kar ponese …”
> Ali podpirate pobudo, da bi Slavko in Vilko Avsenik dobila Prešernovo nagrado za življenjsko delo?
Gojc: “To misel gojim že vrsto let. Morda se bodo odločujoči odličnjaki prebudili in zbrali toliko poguma, da bodo priznali: brata Avsenik sta vrhunska klasika.”
Nataša: “Seveda podpiram. Narodnozabavna glasba je del slovenskega naroda; to bi bilo nesmiselno zanikati, četudi so s tem povezane nekatere frustracije.”
> Kako bi povabili ljudi na vašo predstavo?
Gojc: “Vsi, ki se radi zabavate in vam ni nerodno potočiti tudi kake solzice, vsi, ki nazdravljate šestdesetletnici ustvarjanja bratov Avsenik, vsi, ki ste radovedni, kako je videti prvi narodnozabavni muzikal na svetu, ki v ničemer ne spominja na ameriške ali angleške muzikale, vsi, ki imate radi življenje in preproste, a iskrene in resnične zgodbe, dobrodošli!”
Nataša: “Naj pridejo, zagotovo se bodo sprostili. V predstavi je nekaj zabave, simpatičnih plesnih trenutkov, malce drugačnih, kot bi si človek predstavljal. Predvsem pa ta glasba odpira srce, in to v teh časih vsi potrebujemo. Pa ne samo v teh časih, vedno! Gledališče je sprejemanje in dajanje, kot življenje samo. V gledališču pride do žive izmenjave, zato je še vedno živo.”
ALJA TASI
