Radio je čista romantika

Vmes je “skočil” še na komercialno televizijo v informativni program 24ur, kjer je spremljal dogajanje na področju notranje politike.

Preteklo leto je v izobraževalnem programu nacionalne televizije pripravljal in vodil oddajo Ugriznimo znanost, to poletje pa je eden od voditeljev in urednikov Poletne scene.

>Po izobrazbi ste akademski slikar, pa vendar ste že kar nekaj let v novinarskih vodah. Kako to?

“Res je, v novinarstvu, v različnih medijih, sem že deset let. Ko sem končal študij slikarstva, sem bil malo prenasičen z likovnim izrazom. Poleg vizualnega me je zanimal tudi zvok in njegova izrazna moč. Radio Študent je takrat iskal nove voditelje, izmed 120 so nas izbrali tri. Eno za drugim me je potegnilo noter in ko te mediji enkrat zagrabijo, te težko spustijo. Zakaj pa sem se kot slikar znašel in ostal v medijih? Ker slikar ali umetnik ne more živeti od ptičjega petja in sončnih vzhodov.”

>Pa vendar ob tem tudi redno razstavljate svoja dela in se še posvečate slikarstvu, kajne?

“Kadarkoli imam čas, žal mi delo zdaj onemogoča, da bi slikal, kolikor si želim. Vztrajam pa pri tem, da, ko imam čas, slikam. Natanko eno leto nisem imel svoje razstave. Zadnjikrat sem razstavljal na lanskem Trnfestu. Mogoče je bila malo drugačna razstava, saj je bila bolj družbeno angažirana ter s pomenljivim naslovom Poklon ženskam.”

>V katerih stilih pa se giblje vaše slikarstvo?

“Težko bi govorili o stilih v mojem slikarstvu, lahko pa najdemo dve smeri, ki prevladujeta. Eno je abstrahirana krajina, kjer me navdihuje primorska pokrajina, drugo pa je figuralika. Človeško podobo in njeno izraznost zadnje čase raziskujem izrazito politično angažirano.”

>Na kakšen način ste še povezani s Primorsko?

“Mislim, da sem nekako vedno povezan s Primorsko, ker te determinira okolje, v katerem si odraščal. Že od leta 1989 sicer živim v Ljubljani, a odraščal sem v Kanalu ob Soči. Če me kdo vpraša, ali sem ali nisem Primorec, mu takoj zatrdim, da sem.”

>Če se vrneva k novinarstvu - kako se naši nacionalna in največja komercialna televizija razlikujeta in v čem sta si podobni?

“Obe sta televizijska medija, zato bi morda mislili, da je vse enako, pa ni. Na nacionalki je neprimerno več možnosti, ustvarja se več raznovrstnih programov (kulturni, izobraževalni, informativni …), ima neprimerno več lastne produkcije kot komercialna televizija. Logično, saj slednja teži h komercialnemu uspehu. A delo na komercialki je bilo kljub naštetemu zelo dobra izkušnja.”

>V drugih, bolj rumenih medijih, vas ne srečujemo? Zakaj?

“Tega niti nočem. Opravljam svojo službo in pač delam v medijih. Moti me, da nekateri tiskani mediji, ki živijo od tega, da pišejo o ljudeh, ki so medijsko izpostavljeni, kot medijsko prepoznavne izpostavljajo ravno tiste, ki so javnosti znani zgolj zaradi svoje službe v medijih. Kar je narobe. Medijsko naj bodo izpostavljeni pevci, politiki, umetniki - tisti, ki medije potrebujejo, da preživijo, ker živijo od publike, števila izdanih plošč, volitev … Mi smo pa samo novinarji.”

>Kako nastaja Poletna scena?

“Hitro in učinkovito. Imeli smo zelo malo časa, da smo se pripravili, zbrali smo se novinarji in voditelji različnih uredništev nacionalke. Vsak urednik in vsak voditelj si sam postavi okvirje, postavi kontekst oddaje, znotraj katerih izbere vsebino oddaje, poleg tega pa mora razmišljati tudi, kaj bi bilo za gledalce zanimivo. Zato ne zapostavljamo manjših dogodkov z različnih koncev Slovenije, manjših okolij, kjer tudi prirejajo kvalitetno in vrhunsko vsebino. Sam si želim, da bi bilo v tej oddaji več alternativne kulture, saj je motor kulture. Avantgarda je vedno premikala meje …”

>Kot kaže, vam prav nobena tematika ni tuja …

“Širina je pomembna. Moraš poznati okolico, če jo želiš razumeti - na vseh področjih. Naj bo to politika, kultura ali šport. In v času, ko družba postaja vse bolj površna, plehka, je zelo pomembno, kako informacije podajamo in kako jih sprejemamo. A zelo pomembna je tudi globina.”

ANA CUKIJATI