Raziskovalec glasbene pokrajine

Profesionalno se z glasbo ukvarja že dobro desetletje, za njim so številni uspešni in odmevni projekti. Lahko bi rekli, da je raziskovanje glasbene pokrajine njegovo življenje. Svoje najnovejše delo glasbenik predstavlja na albumu Duša in telo in to je bila tudi priložnost za naš pogovor.

>Koliko pesmi je na vašem novem albumu Duša in telo? Katere skladbe so duša in katere telo albuma?

“Ker je album dvojni, vsebuje dva cedeja, kar je v diskografiji na splošno precej redek pojav. Na njem je 22 novih avtorskih skladb, po enajst na vsaki plošči, napisanih izpod mojega peresa. Duša je bolj nežen in poetičen del albuma, telo pa malce bolj grob in rokerski.”

>Album je nastajal kar štiri leta. Kako je potekal ta ustvarjalni proces?

“Uf, počasi in z veliko koncentracije. Ko delaš en in isti projekt štiri leta, je tako, kot bi dal sam sebe na vzdržljivostni psihološki test. Ker imam svoj studio in ker sem delal brez časovnih omejitev, sem si lahko privoščil snemanje določenih skladb tudi po večkrat. Pesem Nisem kriv obstaja recimo v 24-ih različicah. Sliši se morda malce noro, vendar moje osnovno vodilo je eksperimentiranje z različnimi kombinacijami zvokov in z različnimi priredbami avtorske materije. Na splošno mislim, da je prihodnost glasbe v eklekticizmu, torej v spajanju različnih glasbenih principov v neke nove zvočne pokrajine. In tudi ta album je nastajal v tem duhu.”

>Ali je album Duša in telo nekakšno nadaljevanje vašega albuma Srce iz leta 2008? Torej srce, duša, telo…?

“Ja, gre za nadaljevanje glasbenega izraza, ki sem ga začrtal pri plošči Srce, čeprav sta si albuma med seboj precej različna.”

> Iz vsega naštetega - srca, duše in teles-izhaja vaša glasba. Je izjemno čutna, zelo doživeta. Vem, da umetnik težko opiše, na kakšen način ustvarja, od kod mu navdih, ampak vendarle - kako nastaja vaša glasba? Kdaj in kje se porodijo ideje, kdaj v glavi zaigra prava melodija?

“Navdih črpam skoraj izključno iz svojega življenja, zato je moja profesionalna glasbena pot, po kateri stopam zdaj že kakšnih petnajst let, toliko bolj avtorsko in osebno obarvana. Odkar imamo majhne digitalne snemalnike in prenosne telefone, na katere se da zadovoljivo posneti zvok, je zapisovanje glasbenih idej in posameznih fragmentov, ki jih lahko kasneje razvijaš, zelo enostavno. Pravila, kdaj bo navdih prišel, namreč ni, zato je toliko bolj pomembno, da ujameš glasbo takoj, ko se rodi. A kljub tej dostopnejši mini snemalni tehniki sem izoblikoval splošno osebno pravilo, da je edino melodija, ki mi dlje časa ostane v glavi, vredna, da se ji kasneje v studiu tudi posvetim.”

>Bi lahko rekli, da ste perfekcionist?

“V marsičem nisem. A če bi vprašali moje kolege, bi dejali, da v glasbi zagotovo sem, saj sem kategorično zavezan temu, da skušam predstaviti glasbo in besede, ki mi zvenijo v glavi, poslušalcem na tak način, kot ga slišim sam. To pa terja precej dela, samodiscipline in po domače rečeno 'zicledra', od pretiranega 'zicledra' do perfekcionizma pa ni več tako daleč. Zanimivo je tudi, da še vedno marsikdo v Sloveniji ustvarjanja glasbe ne vidi kot delo, temveč kot 'luftanje in zabušavanje'.”

>Ste multiinštrumentalist. Igranje katerih inštrumentov obvladate in do katere mere? Kaj za vas pomeni obvladati inštrument?

“Mirno lahko rečem, da ne obvladam prav nobenega, čeprav jih igram kakšnih petnajst, ker navadno kar osebno poznam vsaj nekaj specializiranih glasbenikov, ki določen inštrument igrajo veliko bolje od mene, hkrati pa dobro vem, kaj vse je mogoče na posameznem inštrumentu obvladati. Na dlani sta pravzaprav dve vprašalnici, kaj in kako. Vprašalnica kaj zaigrati se načeloma tiče tehničnega obvladanja inštrumenta in nepreklicno dejstvo je, da je zadovoljiv nivo tehničnega znanja in seveda znanja glasbene teorije predpogoj za kvalitetno muziciranje. Povsem nekaj drugega pa je muzikalnost - torej kako okusno in umetelno bo nekdo svoje igranje umestil v širši glasbeni kontekst oziroma ali bo prelil čustva skozi inštrument do poslušalcev ali ne. Če nisi muzikalen, ti namreč igralna tehnika kaj dosti ne pomaga. Prej jo boš dobro odnesel z malo manj tehnike in z malo več občutka za muzikalnost.”

>Se spomnite ustvarjanja svoje prve avtorske pesmi? Kdaj je to bilo, kako je potekalo ustvarjanje in katera skladba je to bila?

“Spomnim se pesmi, ki je celo posneta na neki založeni stari kaseti, bila je družbeno angažirana pesem, seveda proti šolskemu sistemu (smeh). Imenovala se je Kumarca v solati, na posnetku pa sva jo zapela skupaj s Severo. To je bilo … hm, recimo nekje okrog leta 1992 ali 1993. Star sem bil kakih štirinajst ali petnajst, Severa pa okrog enajst let. Posneli smo jo na star kasetar, čez cesto pri najinem sosedu Tomiju, kjer smo imeli vaje z bendom. Zlati časi! Evo, zdaj porabim štiri leta, da posnamem nekaj, s čimer sem vsaj približno zadovoljen.”

>Kaj vam pomenijo koncerti, oder?

“Koncerti so druga plat mojega ustvarjanja in so zame nekaj najboljšega na svetu. Ko sem predolgo v zaprt studiu, recimo nekaj mesecev skupaj, se mi začne po malem že kisati in moram na odre in med ljudi, da se malce uravnotežim. Reciva, da je studijsko delo bolj apolinične, koncertno pa bolj dionizične narave. A potrebujem obe plati, odvisno v kakšnem ciklusu se nahajam, eno ne gre brez drugega. Tako lahko tudi publiki največ dam, po eni strani posnetke iz studia, po drugi pa glasbo v živo.”

>Zadovoljna publika je prav gotovo najlepša potrditev umetnikovega dela.

“Zagotovo. Pravzaprav je edino legitimno merilo za dobro opravljeno delo pozitiven odziv občinstva, ne pa pisanje glasbenih kritikov. Za svoje občinstvo sem pripravljen narediti morda več kot marsikdo, saj ga imam neizmerno rad in ga globoko spoštujem. Konec decembra sem izpeljal posebno akcijo, da sem tisoč obiskovalcem svojih koncertov z lanske turneje v dar poslal novo ploščo Duša in telo. Z ekipo smo zbrali naslove, spakirali cedeje, potem sem jih odnesel na pošto in odziv večine prejemnikov je bil tako srčen, da bi jih bil pripravljen spakirati in poslati še tisoč. V povratek sem dobil polno elektronskih pisem, zahval na facebook, dopisnic, paketov, kartic, čestitk, ljudje so mi nazaj pošiljali darila, koledarje, plošče, nekateri celo denar. Vsem se lahko le še enkrat tukaj javno zahvalim, da mi dajejo moč za naprej. V trenutni situaciji bi namreč slovenski glasbeni ustvarjalec kdaj pa kdaj najraje obupal - a tako občinstvo te resnično drži pokonci. In tako veš, da je tvoja publika resnično prava in da trud ni zaman.”

>S sestro Severo sta izjemen glasbeni tandem. Oba umetnika, z dušo in telesom v glasbenem svetu. Kako doživljate ta vajin odnos? Ste kot starejši brat ponosen na mlajšo sestro? Iz vajinega skupnega ustvarjanja bi se dalo sklepati, da med vama vlada lep odnos. Drži?

“Vsekakor drži. Občasno se seveda sporečeva, kar je morda celo bolj zdravo, kot če se nikoli ne bi. Sicer pa si takšno sestro lahko človek samo želi. V letu 2012 sem stopil tudi na samostojno založniško pot in ustanovil neodvisno samozaložbo Diskografska hiša Had in tako sva se s Severo povezala tudi po tej plati, saj bo izpod okrilja založbe Had v naslednjem tednu prišla na prodajne police njena nova plošča z imenom Časovne skice. Marsikdo bo nad tem njenim albumom presenečen. To pa zato, ker se od Severe pričakuje morda nekaj drugega, kot bomo lahko slišali na Časovnih skicah. Kot založnik in kot njen brat vidim to ploščo kot zelo pogumno razgaljenje njenega notranjega glasu, kar dela Časovne skice toliko bolj ekskluzivne in posebne, vredne nakupa in pozornega poslušanja.”

>Pa lahko kmalu pričakujemo še kaj novega?

“Seveda, naslednja plošča, ki jo založba Had obeta v februarju 2013, je plošča odličnega škofjeloškega pevca in avtorja Andraža Gartnerja, s katerim sva nedavno skupaj odpela tudi jezikovno mešani duet v italijanščini in slovenščini z naslovom Nerazumne reči. Zelo veliko mladih dobrih glasbenikov je v Sloveniji - in treba je dati možnost mladim. Sicer pa 15. in 16. aprila pripravljamo tudi velika koncerta s simfoničnim orkestrom Cantabile v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.”

MOJCA ZEMLJARIČ

Gal Gjurin/Jana Šnuderl