Rogue One: zgodba vojne zvezd

Lani v prednovoletnem času so se na filmska platna po vsem svetu uspešno splavila najnovejša dogajanja v univerzumu Vojne zvezd (Star Wars). Mnogi so, dobro se spominjajoč slabega okusa prednadaljevanj, ki jih je pred leti posnel George Lucas, nove filme pričakovali skoraj s strahom. Toda dvomi so se kmalu razpršili. Režiser J. J. Abrams je posnel film, za katerega se zdi, kot da se je s prejšnjimi posegi v Zvezdne steze (Star Trek) intenzivno pripravljal. Mešanico nostalgije, moderniziranega in sprejemljivega za mlade, s poudarkom na bolj rasno in spolno mešani igralski ekipi; z zlikovcem, ki je videti kot fanatični oboževalec - kot nekdo zmeden, ki bi recimo zlahka ubil Johna Lennona - in dobrimi liki, med katerimi prednjači dekle, ki je predstavljeno kot neodvisno, hitro učeče se, samosvoje in nenazadnje še lepo. Filmu, ki je nastal, celo ciniki nismo (povsem) mogli reči ne. Kljub temu da smo se zavedali, da gre za bolj ali manj še enkrat enak film (Epizodo IV). Delo J. J. Abramsa ne bo spremenilo filmskega sveta (kot ga je originalna trilogija), le zacementiralo bo prevlado fantastičnih deljenih univerzumov v filmih. A tudi cementiranje je lahko boljše ali slabše. To sodi med boljše. Film ni le požel odobravanja po vsem svetu, bil je, navsezadnje, celo eden bolj gledanih v Sloveniji. Kar je za ZF v naši deželi velik korak (res pa je, da je saga Vojne zvezd bolj pravljični western v vesolju kot ZF).