S kitaro v svet

Zase pravi, da orje ledino z iskreno glasbo in je navdušen nad slovenskim občinstvom, ki ga pri tem podpira in spremlja. Glasbeni urednik Dragan Bulič je njegov prvenec Inner Strength med domačo in tujo konkurenco uvrstil med deset najboljših albumov leta 2012. Svoje kitarske melodije je že predstavil na evropskih odrih, letos pa ga bo pot zanesla tudi čez lužo.

> Kdaj in kako se je pri vas rodila ljubezen do kitare?

“Do dvanajstega leta sem igral violino, potem pa me je zvok električne kitare tako prevzel, da sem se doma uprl in si kupil električno kitaro ter se jo začel učiti, sam. Električna kitara je pri meni glavni inštrument, na albumu pa zaigram in posnamem tudi preostale inštrumente.”

> Kdaj ste odkrili to kitarsko virtuoznost in sposobnost skladanja ter izvajanja kitarskih mojstrovin?

“Vse se je in se zgodi spontano, brez napora. Izbral sem zahtevnejšo tehniko igranja s prsti in s čistim zvokom, kjer se slišijo vse napake, vendar tako igranje omogoča največjo dinamiko in izražanje čustev. V otroštvu sem se redno zatekal v svojo votlino in improviziral s kitaro. Na ta način sem buden sanjaril in tako podzavestno razvil svojo tehniko igranja. Melodije se mi v glavi vrtijo same od sebe. Ko pridem domov, vse skupaj zaigram in posnamem.”

> Kako se rodijo vaše kompozicije, melodije?

“Življenjske zgodbe se najlepše zaigrajo skozi glasbo. Imel sem težko obdobje za sabo, pa vendar tudi najlepše. Bogato življenje vzponov in padcev mi omogoča veliko glasbe, ki nastane na sprehodih ali pa kjerkoli drugje. V glavi se mi začne vrteti melodija in potem vsa kompozicija, ki sodi zraven.”

> Si kdaj ob melodiji zamislite ali zapojete tudi besedila?

“V moj glasbi ni prostora za besedila, z melodijami povem mnogo več, kot bi lahko s tisoč besedami. Ima pa vsaka skladba svojo zgodbo. Seveda, vrtijo se mi filmi, ko igram in komponiram.”

> V nekaterih vaših skladbah je čutiti žalost, spet v drugih energijo in moč. Zagotovo se tovrstna čustva prepletajo med skladanjem, kajne?

“Ko nastane nova zgodba, skladba, se običajno jokam. Od sreče ali žalosti, oboje. Takrat sem kot zaljubljen, evforičen kot otrok. Ponoči hodim po barju in si ure in ure vrtim novo nastalo skladbo. Ljudje pravijo, da tudi v žalostnih melodijah čutijo srečo v mojih skladbah.”

> Prenašate ljubezen do kitare tudi na svoje otroke?

“Mislim, da je obratno. Srečo in zavedanje, kako čudovite otroke imam, prenašam v glasbo. So pa otroci zdaj, ko delam, kar sem si vedno želel, bolj srečni, ker me vidijo srečnega. Imeli smo težko obdobje, zato cenimo tudi drobne trenutke v življenju.”

> V minulem letu ste izdali svoj prvenec Inner Strength . Katera notranja moč vas je vodila pri nastajanju plošče?

“Tako močno sem padel, bil praktično brezdomec, z otroki smo se potikali naokoli, boril sem se za deljeno skrbništvo, vse izgubil, na koncu še novo ljubezen, s katero sem mislil v življenje, da mi potem ni preostalo drugega, kot iti na vse ali nič. Takrat sem se odločil, da življenja ni vredno živeti, če ne počneš tistega, kar te veseli. Zato sem igral in skladal, album posnel v težkih pogojih, vendar je zato tak, kot je - nabit s čustvi in energijo.”

> Podali ste se tudi na turnejo po Nemčiji in Veliki Britaniji. S kakšnimi občutki ste se vrnili in kaj ste tam odkrili? Se obetajo kakšna sodelovanja s tujimi glasbeniki ali morda kariera izven naših meja?

“Poleti sem odigral osem koncertov v Veliki Britaniji za zaključene poslovne kroge. Bilo je lepo, odzivi so dobri. Vendar me Anglija kot država sama ne privlači preveč, vse je majhno, omejeno, ljudje pa so čudoviti. Sodelujem s solisti, ki me bodo spremljali na nastopih.”

> Letos se spogledujete z Združenimi državami Amerike?

“Vsekakor si želim prodreti na ameriška tla. Težko se temu posvetim, ker se moram zaradi preživetja veliko ukvarjati z nastopi, otroki, plačevanjem najemnine ... Vendar če tega ne bom storil, je vse skupaj nesmiselno. Glasba mora v svet.”

> Kakšne načrte imate v letu 2014?

“Poleg Amerike moram svoj album spraviti tudi na svetovni splet in trgovine. Trenutno zbiram naročila preko facebooka in med nastopanjem. Najti moram tudi managerja, ker enostavno ne zmorem več vsega sam.”

Ana Cukijati