S Titanikom v 3D
Leta 1997 so kinodvorane sveta in Slovenije ječale od polnosti. Film je igral v kinih že kar nekaj časa, a na projekcije so še vedno prihajale družine, vključno z dedki in babicami. Biljeterji so morali nositi dodatne stole v dvorane.
Vsi so hoteli videti, kako se potopi največja ladja na svetu in s sabo odnese največjo ljubezen na svetu. Titanik.
Režiser James Cameron si je pred tem izjemnim uspehom velik delež zaupanja pridobil predvsem s pridnim režiranjem drugih delov uspešnic. Prevzel je snemanje hitov - ali “hitov” - kot sta Piranha 2 (s podnaslovom The Spawning). To nadaljevanje je prevzel po Joeju Danteju - se spominjate Gremlinov ali Osmega potnika 2 (Alien 2)? Napisal je tudi scenarij za film Rambo: First Blood Part II.
Pa ne, da bi Cameron snemal le nadaljevanja. Tu sta oba Terminatorja (številki 1 ter 2). A večinoma tudi njegove originalne zgodbe niso ravno vrhunec kreativnosti. Še Breznu (The Abbys) lahko rečete podvodni E. T. In Resnične laži (True Lies) so priredba francoske komedije Le Totale!
Njegovi filmi so polni tehnologije. Resnično, mogoče je reči, da ga bolj kot katera druga plat zgodbe zanima tehnični vidik - vidik tehnologije zunaj filma, torej kako nekaj posneti, ter znotraj filma, torej kot del zgodbe. Vedno ponavljajoče tematike so voda in močne ženske.
Titanik je bila njegova vrnitev “v vodo”. Titanik bi še vedno lahko uničil leta režiserjevih prizadevanj. V času snemanja so produkcijski stroški rasli, smešenja so postala bolj zadirčna. “Komu mar za film o potopljeni ladji?” Resnica je bila, da je Cameron v svoje široke računice zajel prav vse starostne skupine. Starejše, ki si želijo nostalgije, tiste srednjih let, ki sanjajo o novem življenju. Mlade, ki si želijo lepih obrazov in romance, in navdušence nad posebnimi efekti.
Njegova računica se je iztekla njemu v dobro. Oskarji, druge nagrade, polne dvorane.
Sledilo je čakanje ... na režiserjevo naslednjo veliko stavo. Avatarja.
Enako kot snemanje Titanika je bilo tudi snemanje Avatarja pospremljeno z nezaupanjem in s posmehovanjem. Govorice o Cameronovih diktatorskih manirah nikoli niso potihnile. Vprašanje na filmskih ustnicah vseh, ki so čakali na Cameronov 3D, je bilo: “Ali lahko doseže ali celo preseže pričakovanja drugič ali ne?” Jasno je bilo, da je ravno to Cameronov namen. Preseči meje.
Kar zadeva blagajniški dosežek, je odgovor nedvoumen - Avatar je pričakovanja presegel. Vendar je odgovor na vprašanje, če je 3D bodoči mesija filma, še vedno nejasen. Še za samega Avatarja - skoraj gotovo najboljši film iz sodobne 3D-serije - se zdi, da mnogokrat pomeni utelešenje tistega, kar si ljudje želijo, da bi bil, kot pa tisto, kar bi film rad bil: “Resničen občutek prehoda v drug svet.” Še v najboljših primerih 3D ni veliko več kot dodatna teža očal na nosu. Prisotnost tehnike je še bolj pokvarjena s pristopom producentov: mnogi filmi so v 3D pretvorjeni naknadno in kar na hitro. 3D je v mnogih primerih poskus hitre kraje dodatnega dolarja iz žepa nič hudega slutečega gledalca.
Na nek način Avatar, skupaj s 3D, predvsem pomeni bitko za gledalce v kinih. Bitka proti internetu, televiziji in drugim udobnostim moderne dobe. Res zanimiv del tega vprašanja je, da se mnoge države sveta tako močno trudijo ščititi določeno industrijsko panogo, ki je po drugi strani sposobna bolj ali manj le ponavljanja.
Zdaj smo prišli na konec nekega kroga. Če je Avatar napihnil - morda umetno - določeno industrijo, se bo prav s Cameronovim Titanikom (vsaj pri nas, kajti v ZDA so podobne eksperimente že izvedli) izkazalo, koliko je sposobna gravitacija stare največje uspešnice na svetu pritegniti novo ali ponovno občinstvo - samo zaradi dodatka 3D-tehnologije.
Titanik v 3D-tehniki je v domačih kinematografih na ogled od 5. aprila. Potopite se v 3D.
PETER ZUPANC
