Sama odgovorna za uspehe in tudi neuspehe

V dveh letih sodelovanja s Tanjo Žagar in Mirno Reynolds si je nabrala precej izkušenj, ki jih je nato skoraj šest let nadgrajevala v turbofolk skupini Atomik Harmonik. Z obema zasedbama je prepotovala dobršen del sveta in se udeležila mnogih glasbenih festivalov.

Danes se Špela posveča svoji samostojni pevski karieri, v eter pošilja poskočne skladbe in zanje snema videospote. Med najuspešnejšimi so Bog za naju sreče ni izbral, V tretje rado gre, Moč srca, Češnja na torti. Vmes posname tudi kakšen duet, se prelevi v televizijsko voditeljico, žirantko, se poizkusi v plesnem turnirju Zvezde plešejo ali postane osrednji obraz reklamne kampanje. Veliko se ukvarja s športom in obožuje potovanja. Živi svoje sanje in verjame vanje.

> V glasbenih vodah ste začeli zelo mladi. Je bila pevska kariera vaša želja že (od) tedaj?

>“Od nekdaj sem si želela postati pevka. Ko sem bila še majhna deklica, sem blagajničarkam v trgovini pod blokom vedno pela Debelo dekl'co skupine Rendez-Vous. Mama je mojo ljubezen do petja opazila in me pri šestih letih peljala na avdicijo za otroški pevski zbor RTV Slovenija. Spodnja starostna meja za vpis je bila sedem let, zato me je takratni zborovodja Matevž Fabjan vprašal: “Ja punčka, ti pa še nimaš sedem let, kako pa to, da si prišla?” Pa sem mu suvereno odgovorila: “Prišla sem, ker znam peti.” Še danes mi gre na smeh, ko mi mama razlaga, kako je to bilo videti. In tako se je začela moja pevska pot. Do petnajstega leta sem pela sprva v otroškem, nato v mladinskem pevskem zboru, vmes sem se že udeleževala takratnih popularnih karaok, pri sedemnajstih pa sem vstopila v zasedbo Foxy Teens.”

> Kako ste se kot članica skupine Foxy Teens znašli/počutili na odru? Kako ste takrat usklajevali šolo z nastopi? Je bilo težko ali zabavno?

“Mama je bila pred mojim vstopom v skupino zelo jasna: Na prvem mestu je šola, potem pa vse ostalo. Tega sem se zelo dobro zavedala in sem z lahkoto usklajevala oboje - tako šolo kot obveznosti v skupini. Vedno sem namreč verjela, da kjer je volja, tam je pot in da če si nečesa zelo želiš, boš naredil vse, da ti bo uspelo priti do tega cilja. Zagotovo prav zaradi takšnega prepričanja nisem imela težav s šolo. Kot članica zasedbe Foxy Teens pa lahko priznam, da sem bila zelo sramežljiva. Prišla sem v skupino, ki je bila že utečena, Mirna Reynolds in Tanja Žagar sta bili del ekipe že celih sedem let in tako sem bila jaz vedno tista ta nova. Na intervjujih sem bila redkobesedna, čeprav to v resnici nisem, vedno sem se raje držala v ozadju. Verjetno zaradi občutka, ker sem prišla zadnja v skupino.”

> Ko ste osnovali zasedbo Atomik Harmonik, ste občinstvo presenetili s popolnoma novo mešanico glasbenih žanrov. Kako je bilo orati ledino na tem področju?

“Nikoli ne bom pozabila svoje prve reakcije, ko mi je dal Jani Pavec poslušati demo posnetek skladbe Brizgalna brizga. Povsem sem bila šokirana. Preskok z ljubezenskih pesmi na harmoniko in unc unc ritem. Vse to pri rosnih devetnajstih letih. Ampak če si glasbenik po duši, lahko izvajaš veliko glasbenih zvrsti, ker je glasba skupni imenovalec in tisto kar šteje. Zelo hitro sem vzljubila atomično muziko in predvsem izvajanje le-te na nastopih. Ljudje so nas imeli radi, nastopi so bili neverjetno doživetje, odziv ljudi odličen. In to je čista hrana za dušo. Na ta način postaneš kot glasbenik na nek način odvisen od glasbe, odra, občutkov, ki jih doživiš na odru. In teh občutkov se ne da razložiti z besedami.”

> Sedaj se posvečate svoji samostojni pevski karieri. Kako jo doživljate?

“Tretje leto sem na samostojni poti, ki ima tako kot vse stvari svoje prednosti in pomanjkljivosti. Najbolj sem vesela, da lahko sama izbiram svoje skladbe, garderobo, način komuniciranja z mediji … V grobem sem sam svoj mojster, hkrati pa si mnogokrat rečem, da bi bilo precej lažje, če bi imela za sabo zaledje, kot sem ga na primer imela prej v skupinah. Kar je logično, saj se je delo takrat porazdelilo med več ljudmi in sem bila tedaj manj obremenjena. Je pa prijetno, ko si sam v celoti odgovoren za vse uspehe in kdaj tudi neuspehe. Na ta način se lahko tudi največ naučiš in osebnostno rasteš.”

> V tem času ste izdali že sedem samostojnih skladb. Je v pripravi tudi prva plošča?

“Po mojih načrtih bi morala biti plošča zunaj že lani, ampak v nekem trenutku sem začutila, da še nisem pripravljena oziroma da še ni pravi čas za izdajo albuma. To pa zato, ker želim izdati projekt, ki bo imel rdečo nit in neko zgodbo. Nočem izdajati plošče samo zato, da nekaj izdam. Navsezadnje jemljem ploščo kot nekaj resnega in kot nekakšno osebno izkaznico izvajalca. In vsekakor si želim najboljšo možno osebno izkaznico.”

> Kdo se po večini podpisuje pod vaše skladbe in kako nastajajo? Po občutku, navdihu?

“Večino mojih skladb je napisal Domen Kumer (melodija, aranžma), dve skladbi sta prispevala Dare Kaurič in Martin Štibernik. Besedila pa pišejo različni avtorji, med njimi so Mirna Reynolds, Barbara Pešut, Dare Kaurič … Z vsemi avtorji se odlično razumem, imamo dobre vibracije, kar je vsekakor pogoj za uspešno sodelovanje.”

> Se nameravate tudi sami poizkusiti kot avtorica besedil in/ali glasbe?

“Želja je, vsekakor bi rada tudi sama napisala kakšno besedilo, ampak sem glede tega kar malo negotova. Martin Štibernik mi je že nekajkrat rekel, naj se spravim … In verjamem, da bo tudi ta dan enkrat prišel.”

> Za vsako od pesmi ste posneli videospot. Kakšno vlogo in težo pripisujete video spremljavi skladb?

“Vedno zagovarjam rek, da slika pove več kot tisoč besed. Jani nam je pri Atomik Harmonik vedno govoril, da potrebujemo spot za vsako pesem in da je spot v teh časih nujno potreben. In to mi je ostalo v spominu. Zato sploh ne pomislim, da bi izdala skladbo brez videa. Verjetno pa delno razmišljam tako tudi zaradi mojega študija multimedijev, ki sem ga uspešno zaključila pred dvema letoma. Od nekdaj sem bila bolj multimedijski tip človeka, ampak po končanem študiju pa še več poudarka dajem videospotom, drugače gledam filme, reklame … S študijem nisem pridobila zgolj novega znanja, temveč nov pogled na določene stvari v življenju.”

> Se boste v prihodnje, podobno kot s skupinami, v katerih ste delovali, podali tudi na kak festivalski oder?

“Nikoli ne reci nikoli, ampak za enkrat nimam nobene želje po festivalskem udejstvovanju. Morda zato, ker danes festivali v slovenskem prostoru niso več to, kar so nekoč bili.”

> Na katero dosedanjo udeležbo na festivalu imate še posebej lepe spomine in zakaj?

“Vsaka festivalska izkušnja je bila nekaj posebnega. Prisotne je nekaj tiste ta prave pozitivne treme, adrenalin … Najbolj pa bi izpostavila dva festivala. S Foxy Teens smo nastopale na Mostar Festu v Bosni in Hercegovini in rekli so nam, da pojemo na playback. Nato pa smo na dan festivala izvedele, da bomo pele v živo. In ker nismo imele dovolj časa, da bi temu primerno prilagodile našo koreografijo, smo na samem nastopu za prvih nekaj taktov pozabile peti. Joj, kar naježim se, ko pomislim na tisto zadrego (smeh). Drugi nepozaben trenutek pa je bil seveda festival Melodije morja in sonca leta 2004, na katerem smo s skupino Atomik Harmonik zmagali s skladbo Brizgalna brizga. Bili smo neverjetno veseli in doživeli dobesedni katapult na slovensko glasbeno sceno. To so res lepi spomini. Neverjetno lepi.”

> V osnovnošolskih letih ste na svoj pevski talent opozorili v oddaji Karaoke z Dejo Mušič. Menite, da bi danes podobna oddaja imela podoben ugled kot takratna?

“Težko rečem, kaj bi bilo z oddajo v teh časih, saj se je marsikaj tako na naši glasbeni sceni kot v televizijskih vodah spremenilo od takrat. V tistih časih je bila to zelo gledana oddaja, še danes mi kdo reče, da se me spomni s karaok. Kako se me ne bi, če pa sem tam nastopila kar trinajstkrat.”

ANA CUKIJATI

Špela GrošeljRadan Moćić