Samuel na poti v drug glasbeni svet

Z izrednim vokalom in pop melodijami Kje si ti, Samo ti, Vem, Oprosti mi tako na naši sceni navdušuje že dve leti, trenutno pa je na radijske postaje poslal skladbo Novo srce. S svojo ekipo redno ustvarja nov material, decembra pa ga, kot večino domačih glasbenikov, čaka pestro koncertno obdobje.

>Prvič ste se domačemu občinstvu, po več letih dela v tujini, predstavili na EMI 2009. Kakšni so bili občutki?

“Vedno sem govoril, da nikoli ne bom tekmoval z glasbo. Ta EMA pa je bila zame odskočna deska, saj sem prišel kot 'no name' v Slovenijo nazaj domov. Kako bolje začeti kot na EMI. Dobil sem to priložnost in jo takoj sprejel ter bil tudi zelo zadovoljen s končnim tretjim mestom. EMA je sicer zelo delikatna stvar, je izbor za pesem, ki se jo nato poje na Evroviziji in z njo zastopa svojo državo. Ker se zdaj poje v angleščini, je to en velik plus, saj imamo tako več možnosti, da se lahko približano vsem večjim evropskim popevkam. Mislim, da s(m)o zdaj na zelo dobri poti.”

>Kakšno je vaše življenje od tedaj?

“Od takrat naprej je moje življenje zaznamovano s to glasbo in delam dalje v tej smeri, ki sem jo na tistem odru začel z balado Vse bi zate dal. Nekaterim je všeč, nekaterim pa ne, zato pa se počasi odpravljam v drugačne vode. To je sedaj obdobje ali pa prelomnica, ko bom v resnici preskočil na drugo glasbo in se malce bojim odziva.”

>Kakšna glasba pa bo to?

“Sem ljubitelj funk, rock, blues, pop melodij. Delati želim glasbo v stilu glasbenika Jamiroquaia. V to glasbo se najbolj vživim, ko jo izvajamo s skupino na odru, da mi energijo in jo najbolj začutim na živih nastopih. In to tudi že nekaj pove. Nisem si upal takoj začeti s to zvrstjo, bom pa sedaj poskusil.”

>Mislite, da Slovenija (še) ni pripravljena za ta žanr?

“Ne, ne, sploh ne. Jaz sem se na začetku pokazal v čisto drugačni luči. In v dveh letih sem pridobil svoje občinstvo , svoj krog ljudi. Da jih sedaj ne zapustim ali razočaram, mislim nanje, kar je mogoče napaka, ker malce izgubljam čas. Ampak zelo mi je bilo pomembno, da sem pridobil ta krog ljudi, tudi ustvarjalcev, ki hodijo na moje koncerte, ki pojejo moje komade …”

>Kje pa je bil Samuel Lucas pred tem?

“Šestnajst let sem bil v tujini. Najprej osem let v Avstriji, Italiji, Švici, Nemčiji … Prisotni smo bili v vseh možnih diskotekah, kjer smo s skupinami preigravali MTV hite in druge uspešnice. Zadnjih osem let pa smo nastopali po Skandinaviji (Švedska, Norveška, Finska ...) ter zabavali občinstvo na potniških ladjah, v klubih v večjih mestih … Biti moraš zelo kvaliteten in na visokem nivoju, da te povabijo v tovrstne klube. Res smo imeli srečo, ampak skupino so sestavljali sami odlični evropski glasbeniki.”

>Vam je ustrezalo takšno nomadsko življenje?

“Meni je bilo super. Igranje v Avstriji, Švici, Italiji, Nemčiji bi sicer lahko označil za garanje, ki ni bilo dobro plačano, na Švedskem in Finskem pa smo bili dobro plačani in spoštovani, kot prej nismo nikoli bili. Tudi razmere gostiteljev so bile zelo različne.”

>Kdaj in kako pa je padla odločitev za vrnitev domov?

“Na neki točki sem si rekel, da se moram nujno vrniti domov, ko lahko še sam kaj ustvarim. Imam tudi dve hčerki, stari 15 in 17 let, in to so bili glavni razlogi za ponoven prihod domov. Ko imaš še energijo za ustvarjanje, jo je dobro unovčiti, in to sem hotel storiti doma. Če bi ostal še deset let v tujini, bi težko še kaj sam naredil.”

>Kdaj in zakaj ste se preimenovali v Samuela Lucasa?

“To sem storil pred dvanajstimi leti, ko sem bil na Švedskem in dobil priložnost, da tam kaj več ustvarim. Kee Marcello, bivši kitarist skupine Europe, znani producent na Švedskem, me je poslušal na koncertu ter mi izročil svojo vizitko. Predlagal pa mi je drugačno ime, Samuel, Lucas pa sem dodal, ker so me nekateri tako klicali že od prej. Žal na koncu nisva prišla do sodelovanja, ker sem bil star že skoraj 30 let. Tam namreč začnejo pri dvajsetih, za kar mi je bilo zelo žal. Je pa bil zaslužen za spremembo mojega imena (smeh).”

>Pa je bilo v tujini tudi kaj časa za lastno ustvarjanje?

“Ne, žal ne. Ni bilo časa za avtorsko glasbo. Ustvarjal sem, ampak je vse ostalo na posnetkih na diktafonu, ki jih sicer še hranim. Mogoče jih bom pa kdaj še uporabil (smeh).”

>Odkar ste doma, ste zamenjali tudi delovno ekipo. Zakaj?

“Ker sem s prejšnjo ekipo podpisal pogodbo za prvo ploščo, sem moral pogoje izpolniti, tudi če mi določeni komadi niso bili všeč, sedaj pa grem dalje, sodelujem s Tomijem Megličem, Tokacem, Rokom Terkajem …”

>Ali se drugače res ni dalo priti na našo sceno kot prek uveljavljene ekipe?

“Ko sem nastopal v klubih, sem pel akustično, ampak v resnici sem zabavljač, kar mi je super in v tem uživam. Rad vzamem kitaro in odidem kot trubadur nastopat v kak klub, ob tem sem tudi živel in odraščal. Žal ni tako pomembno, koliko si kvaliteten, ampak kakšna poznanstva in zveze imaš, da kam prideš. Aleš Klinar mi je ponudil roko in ker sem mu zaupal, sem jo z veseljem sprejel. Sedaj pa dobivam ponudbe za sodelovanja od različnih domačih glasbenikov. Malce bežim od svojega začetnega stila in se počasi približujem tistemu, kar mi je všeč in kar mislim početi v prihodnosti.”

>Novega albuma torej še ne bo tako kmalu?

“Verjamem, da bom samo na tak način, da bom ustvarjal, kar je meni všeč, tudi prepričal samega sebe in občinstvo. Zato bom za zdaj snemal samo single ter stal za vsakim komadom, ki ga bom izdal. Ko jih bom nabral dovolj, pa bom izdal tudi album.”

>Sami pišete tako besedila kot glasbo …

“Pišem tudi sam, seveda. Če povem po pravici, pišem v angleščini in hrvaščini zelo dobro, v slovenščini pa malo manj. To pa zato, ker sem se vse življenje izražal v tujem jeziku, družil sem se in delal veliko s Hrvati, zato sem tudi poslušal njihovo glasbo. Slovenske glasbe pa nisem veliko spremljal, žal. Bil sem v funku, v glasbi 80. let, ki je zame še vedno najboljša glasba.”

>Po kom pa ste podedovali ljubezen do glasbe?

“Sem samouk, oče pa mi je pri šestih letih pokazal prvih nekaj kitarskih akordov, s katerimi sem skušal nato odpeti vse možne pesmi. Ko sem pa ugotovil, da obstajajo tudi drugi akordi, ko sem gledal nekoga, ki igra, sem stekel domov in jih takoj poskušal zaigrati. Kot otrok sem imel res veliko željo po glasbi, resda nisem hodil v glasbeno šolo. Ko so me hoteli vpisati v glasbeno šolo, so mi ponujali trobento, pa je nisem hotel igrati (smeh), ker sem bil in sem še vedno zaljubljen v kitaro.”

>Pripravljate tudi kakšen duet?

“Dueti so pri meni vedno dobrodošli. Ravno te dni se dogovarjam z osebo, ki je še ne bi izdal, ker se sicer po navadi potem to pri meni ne uresniči (smeh). V mislih pa imam dobro balado v stilu Jamesa Morrisona.”

>Festivali vas ta trenutek torej ne zanimajo več?

“Na žalost moram povedati, da se festivalov ne nameravam več udeleževati in tekmovati s svojo glasbo, ker zame glasba ni šport. Na EMI sem resda nastopil, a to je bilo samo z namenom, da sem si ustvaril ime. To je bil cilj, ki sem ga tudi dosegel.”

>Pa vas je ob prihodu domov kaj presenetilo na naši glasbeni sceni, morda šokiralo?

“Na začetku mi je bilo zelo težko. Spoštovanje do glasbenikov, ki sem ga doživel na Norveškem, Švedskem in Finskem, se zelo razlikuje od tistega tu doma. Bojim se, da Slovenci premalo cenijo to umetnost. Tisti, ki te najame, misli, da si njegov delavec in se do tebe tako tudi obnaša. Tega nisem doživel v tujini. Na začetku je bilo torej težko, potem sem se pa moral navaditi, ker tu živim. Če se ne bi, bi seveda moral prenehati ustvarjati glasbo. Tudi sam z leti (pri)dobivam spoštovanje, stvari se spreminjajo, zato sem tudi zelo vesel, da sem se vrnil.”

> Kakšne imate načrte za prihodnje leto?

“Najprej bom poskušal narediti velik korak s prehodom v drug žanr. Odločil sem se tudi, da bom vsako svojo skladbo dobro promoviral, dihal in živel z njo ter počakal, da se ustali in obdrži. V planu je že nekaj novih pesmi in mogoče bo prva od teh prav ena od Tomijevih (smeh).”

>Kakšen pa je vaš odnos do videospotov?

“Do sedaj sem naredil tri videospote in ne morem reči, da sem zadovoljen z njimi. Ko se vidim na zaslonu, vidim kup šminke in neko limonado. Seveda občudujem vse režiserje in ekipo, ampak kaže, da me ne poznajo dobro. Če bi bil sam režiser, bi ga zagotovo naredil drugače. V prihodnje bom to tudi naredil. Všeč so mi posnetki z živih koncertov pomešani z drugimi kadri, ki vse skupaj povežejo v dobro zgodbo.”

>Tudi vaši hčerki morda kažeta zanimanje za glasbo?

“Mlajša hčerka Arijana je zelo talentirana in je že boljša pevka od mene, ker jaz pri petnajstih letih še zdaleč nisem pel tako kot ona. Starejša Dajana pa je vrhunska športnica, odbojkarica. Sem zelo ponosen oče.”

ANA CUKIJATI

Samuel Lucas