Sherlock Holmes: violina, pipa in nos za podrobnosti
Sherlock je nedvomna pop kulturna ikona. Ni jih veliko, ki bi mu bili podobni. Ne, to ni res. Veliko jih je, ki so mu podobni, toda on sam je le eden. In besede violina, pipa in nos za podrobnosti ga še zdaleč ne opišejo dovolj.
Dodajte Baker Street, mamila in doktorja Watsona, pa boste morda na polovici uspeha v opisovanju.
V medijih se je pojavljal v vseh možnih oblikah. In zelo kmalu. Imel je izjemno veliko inkarnacij na televiziji, prav tako na filmu. Upodabljal se je kot strog, star, mlad ali primeren zalogaj za parodije ali hommage. Le kaj drugega je pater Sean Connery iz Imena rože (The Name of the Rose), če ne delno posvetilo (tudi) Holmesu?
Vsekakor je lik, ki ga je ustvaril pisatelj sir Arthur Connan Doyle, zdaleč presegel čas, v katerem je bil ustvarjen. Morda je eden od razlogov tudi ta, da Holmes predstavlja idealni intelekt - je možakar, ki je sposoben, sedeč doma v naslanjaču, samo z opazovanjem izvedeti vse. Holmes je v resnici neke vrste predhodnik Google sapiensa, ki izredno obvlada fizični boj ter maskiranje. Precej super sposobnosti.
Seveda se je prevlada lika v modernem času zgodila predvsem s pomočjo dveh kraljev modernih medijev, televizije in filma. Ko se je kakšni dve leti nazaj razvedelo, da filmski producenti pripravljajo novo različico Sherlocka in da je za režiserja izbran Guy Ritchie, je tako oboževalce velikega detektivskega imena kot naključne filmoljubce prizadel rahel srčni šok. Kakšno dobro povezavo lahko imajo morilci, tatovi, nabite šibrovke, Madonnin mož in najverjetneje bogataški razvajenec Guy Ritchie s Sherlockom Holmesom? Kako je lahko hiperintelektualec Sherlock povezan z režiserjem, ki po začetnem zaletu angleških verzij filmov Quentina Tarantina ni bil videti sposoben nadgrajevati svoje kariere? No, zgodilo se je, da smo vsi bili deležni presenečenja. Viktorijanska Anglija, skorajda homoerotično prijateljstvo med Holmesom in Watsonom ter prihod industrijske revolucije so Ritchieju očitno pisani na kožo. Robert Downey jr, pravkar deležen obuditve svoje kariere z igranjem likov, preinteligentnih za navaden svet in premalo inteligentnih, da bi se ubranili kakšne odvisnosti (Iron Man), no, ta Robert se je izkazal kot izjemen izbor za novega filmskega Holmesa. Dodajte Judea Lawa in dobili boste relativno inteligenten, hiter ter precej zabaven blockbuster. Kombinacijo, redko kot dobitek na lotu.
Kaj pa nadaljevanje zgodbe? Oh, ni vam treba biti Sherlock Holmes - edina stvar na svetu, na katero se zares lahko zanesete, je to, da bo uspešen film, v katerega je bilo vloženo veliko denarja, dobil nadaljevanje. In tako je Sherlock Holmes številka 2 že tu. V igri senc. Po napovednikih sodeč, se je v drugi projekt franšize vložilo veliko (marsičesa). Tu so lepi posnetki. Tu je ljubezenski interes (Rooney Mara, ki bo kmalu tetovirana z zmajskim tatujem). Tu je materialna nevarnost - ustavitev premoči zahodne civilizacije.
Ključna nevarnost za Holmesa je tokrat navzočnost boljše inteligence. Poleg genialnega profesorja Moriartija (Jarred Harris) se filmski zgodbi pridružuje Holmesov brat Mycroft, igra ga Stephen Fry.
Za gledalca obstaja druga nevarnost. In sicer da bo drugi del filma prenapolnjen z liki ter zapleti. Na to nevarnost pa smo v velikoproračunskih igrah svetlobe in senc, torej filmu, skoraj navajeni. Skoraj.
PETER ZUPANC
