Simpatije: traktor proti sv. Nikolaju

Zapisano bo kot leto, v katerem je bila tista produkcija, ki jo je možno gledati v kinu, precej raznovrstna. In nenazadnje je tu december, ki prinaša v temo dvoran kar dva filma domačih avtorjev - eden je sicer posnet v tujini - ki za prihod v dvorane nista koristila lansirne “rampe” festivala slovenskega filma. In že zdaj je mogoče reči, da niti na kritike niti na gledalce (in število gledalcev) to ne bo kaj prida vplivalo.

Branko Djurić - Djuro ima dolgoletni odnos, poln simpatij, s slovenskimi gledalci. V osemdesetih je bil nepogrešljiv član Top liste nadrealistov. Igral je v filmu Dom za obešanje (Dom za vešanje) Emirja Kusturice. Bil je nepogrešljiv del filma Nikogaršnja zemlja (No Man's Land) in nazadnje igral s Collinom Farellom ter Paz Vega v filmu Triaža (Triage) istega avtorja, Danisa Tanovića. Slovenijo je osvojil ... tudi tako, da se je poročil s Tanjo Ribič. Filmsko gledano pa s Kajmakom in marmelado, komičnim filmskim odpiranjem zgodbe o bosansko-slovenski navezi a la Romeo in Julija. Film je bil izredno gledan - Djuro vsekakor ima občutek za slovenski humor. Gotovo ni naključje, da je za svoj naslednji film izbral povest Ferija Lainščka (ki postaja Stephen King slovenskih romanopiscev, vsaj po smislu za slovenskost in po številu filmov, ki se posnamejo po njegovih romanih). Ljubezen, traktor in rock'n'roll je bil posnet leta 2008, predvajanje se je ustavilo zaradi finančnih težav (in nesoglasij). Zanimivo je videti, da je zdaj kot (ko)produkcijska hiša naveden kinocenter - oziroma Kolosej zabavni centri.

Skorajda lažje je reči, kdo v filmu ne igra, kot obratno. Djuro, Tanja Ribič, Jernej Kuntner, Vlado Novak, Vlado Kreslin, Langa. In, ah, Kičo Slabinac. Film že s tem konstrukcijskim načrtom posega po izredno univerzalni zbirki gledalstva.

Mitja Okorn. Njegov Pljuni in jo tu pa tam stisni je bil deležen mnogih različnih komentarjev. Besedna igra na naslov ni povsem pravična. Film je kljub podobnostim s filmom Guya Ritchieja nakazoval talent in sposobnost. Vsaj en dialog v filmu lahko postavite visoko nad dialoge mnogih domačih izdelkov. In Okornovemu uporništvu proti okorelemu sistemu je skorajda nemogoče ne nakloniti vsaj nekaj simpatije. To uporništvo je šlo tako daleč, da je Okorn začel snemati - in nadgrajevati znanje - na Poljskem. (Zakaj pa ne tam?) To, da se njegov drugi celovečerec, Pisma sv. Nikolaju (Listy do M.), posnet na tujem, vrti v Sloveniji, “kot da bi padel z jasnega neba”, je mogoče razumeti tudi kot nek vrste kazanje jezika. Kot da bi Mitja rekel: “Naj vam pokažem, kaj je možno narediti na tujem.” Snemanje tega filma ni bil enostaven eksperiment. Jezik je težava, pa če ga kažeš ali ne. Receptura pomaga. In gotovo ni naključje, da se receptura Pisem lahko povezuje z drugim britanskim filmom - Pravzaprav ljubezen (Love Actually). A biti na receptu samo po sebi zdaleč ni problem, vrag ali paradiž se vedno skrivata v podrobnostih. Sodeč po odzivih - na Poljskem in na Liffu - je Mitja našel način, kako podčrtati rajske podrobnosti. V naših kinih bo film igral od 15. decembra.

Vsekakor je povsem lepo, da za novo leto, tako okupirano z romantično komičnimi naslovi, svoj prostor v kinu najdejo tudi domači naslovi.

Peter Zupanc

Ljubezen, traktor in rock'n'roll