“Srečno in pripravi jim pekel!”

Napad je pretresel svet, še toliko bolj, ker država, v kateri se je zgodil, slovi po svoji odprtosti, tolerantnosti in visoki stopnji demokracije. Storilec pokola pa je bil belec, Norvežan.

Dobre tri tedne po tragičnem dogodku je v nedeljo zvečer televizijska mreža Discovery Channel predvajala posebno dokumentarno oddajo Poboj na Norveškem: Morilčev um. V njej so priče, mladi, ki so se uspeli rešiti pred pobesnelim morilcem, pripovedovali svoje zgodbe o najbolj groznih trenutkih življenja. O trenutkih, ko so si iz oči v oči zrli z morilcem, pa Anders Behring Breivik ni pritisnil na petelina. Mnogi niso imeli te sreče. Omahnili so pod njegovimi streli ali se med begom utopili v ledeno mrzli vodi.

V dokumentarcu so osebnost napadalca analizirali strokovnjaki, govorili so tudi o njegovem 1500 strani dolgem manifestu - v zadnjem delu je zapisal Srečno in pripravi jim pekel -, ki ga je napadalec končal ob 12.51 in ga nato poslal na šest tisoč elektronskih naslovov.

V oddaji so zgoščeno predstavili potek dogodkov, psihološki profil morilca. A televizijski gledalec je iz videnega lahko razbral predvsem to, da se kaj takega lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli. Tudi pri nas, v Sloveniji.

Ob tem je po mojem zaskrbljujoče dejstvo, da o teh temah pri nas ne govorimo in se delamo, kot da se nas ne tičejo.

Po strahovitem pokolu v Oslu in na Utøji slovenski televizijski gledalci v dneh, ki so sledili, niso imeli priložnost spremljati na domačih televizijskih mrežah kakršne okrogle mize na to temo, pogovora v studiu. Na dogodek so se odzvali le na Pop TV, kjer so o tem govorili v TV klubu. Nacionalka pa nič. Kot običajno. Počitnice, boste porekli. No, tovrstni dogodki nimajo počitnic. Da je temu res tako, smo se lahko prepričali ob gledanju kar nekaj oddaj s to temo pri naših zahodnih sosedih. Na njihovi nacionalni televiziji, že dan kasneje. In priznam, da me ta tišina skrbi. Zelo zares.

ZLATICA KASAL