Strah je odveč: konec sveta vedno pride nenapovedano
Boštjan Narat ni zgolj eden trdnih temeljev zasedbe Katalena, ampak tudi vse prepoznavnejši kantavtor. Filozof, ki ga spremljamo v vlogi voditelja nacionalkine oddaje Panoptikum, je po izjemni prvi plošči Strah je odveč (2010) izdal še presunljivo Konec sveta vedno pride nenapovedano. Tokrat z bendom.
> Že v priimku imate zapisano pripovedovanje, narativnost …
“Ja, to bi bilo lepo verjeti in se na to sklicevati, ampak kolikor vem - čeprav je etimologija zelo negotova veda - pri mojih prednikih ni šlo za to, da so bili izjemni pripovedovalci, ki bi jim zato nadeli tako vzvišeno latinsko ime. Bojda je eden od njih imel zelo poudarjen nart, in zato smo to, kar smo …”
>So pa zgodbe ključen element vašega ustvarjanja.
“Ja, kantavtorstvo, kot ga sam razumem, je tako ali tako najbližje pripovedovanju zgodb, in to veliko bolj kakor glasbi v klasičnem pomenu besede. To pa zato, ker je kantavtorstvo tisti žanr, v katerem je besedilo tako izpostavljeno, da na njem vse stoji ali pade. Zato lahko tudi preživi v tako izčiščeni obliki, kot je samo ob spremljavi zgolj enega inštrumenta ali pa zgolj zapisano na papirju, kot poezija.”
>Kdaj besedilo zaživi kot poezija?
“Mislim, da bi moralo skoraj zmeraj. Če ta vidik vzamemo za lakmusov papir, mislim, da so dobri kantavtorji tisti, katerih besedila lahko beremo tudi kot poezijo. To ne pomeni, da sebe uvrščam v to skupino, gotovo pa k temu težim.”
> Zakaj mislite, da noben kantavtor še ni dobil Prešernove nagrade? Najbrž si jo je kateri zaslužil …
“Ja, v sedemdesetih bi jo moral dobiti Tomaž Pengov, v osemdesetih Jani Kovačič, v devetdesetih Iztok Mlakar. No, ne bom razpredal o politiki podeljevanja Prešernovih nagrad ...”
>Ampak tudi Bob Dylan je vedno znova nominiran za Nobelovo nagrado za literaturo. Tiči težava v dejstvu, da je v naštetih primerih poezija uglasbena?
“Mogoče ji tudi popularnost lahko škodi. Dokler je nagrada rezervirana za redke izbrance, ohranja priokus vzvišenosti, elitizma, ko postane dostopna in uporabna širšim množicam, pa se naenkrat zazdi, kot da bi nekako izgubila vrednost. Zdi se mi, da se nam je, vsaj v nekaterih krogih, to zgodilo tudi s Kataleno. Nekateri so nam skorajda malce zamerili, da smo prve plošče toliko prodali, češ da če prodaš večje število izvodov, to gotovo pomeni, da si se prodal.”
> Katalena in Narat sta zgodbi, ki živita vzporedno, a se je vaše kantavtorstvo rodilo kasneje. Res zgolj zato, ker vam je ostajalo skladb?
“V prvi vrsti zato, ker so nastajale in nastajajo stvari, ki v kontekst Katalene ne sodijo. Začel sem iskati drug glasbeni jezik, s katerim bi jih posredoval poslušalcem. Svoje kantavtorstvo in Kataleno razumem kot zelo podobni, kot ste dejali, vzporedni zgodbi. Tako pri ljudski glasbi kakor pri kantavtorstvu me navdihuje starodavnost, na katero se tako rad sklicujem. Zame je resnično fascinantno, da obstajajo oblike in vsebine, ki so ves čas enake. Tako močne so, da se ves čas vedno znova in znova vsiljujejo ustvarjalcem, da jih reflektirajo in poustvarjajo.”
>So pa nekatere skladbe nastajale, ko še niste vedeli, da jih boste sami izvajali.
“Drži. Večina skladb s prve plošče je najprej nastala brez misli na karkoli, potem pa ob misli, da bi zbral novo zasedbo ter ob tem nekoga, ki bi jih zapel. Takrat se sploh nisem dojemal, in se še zmeraj ne, kot pevca. Zase res raje rečem, da sem pripovedovalec zgodb, ki so tako moje, da jih ne morem dati iz rok. Če bi grozljivo fušal in bil brez glasu, bi jih seveda moral prepustiti komu drugemu, ker pa oboje pri meni še nekako štima, si lahko privoščim, da jih odpojem sam.”
>Kako pa sobivajo glasba, poezija in filozofija? Kdaj nastopi slednja?
“Prisotna je zelo neopazno, a je ves čas tu. Pri Kataleni, če zaradi drugega ne, zaradi moje obsesije s konceptualnostjo oziroma s tem, da moramo vedno vedeti, zakaj nekaj počnemo: zakaj snemamo novo ploščo, zakaj se lotevamo novega projekta. Da ne delamo zaradi dela samega, ampak z razlogom, ki se ga zavedamo in ga reflektiramo, se z njim ukvarjamo. To je zame ključno vprašanje pri vsakem ustvarjanju. Če bi si ljudje pogosteje zastavili vprašanje zakaj in si vzeli več časa za odgovor, mogoče ne bi dali vsega iz rok, kar danes dajo, saj je marsikaj ustvarjeno po inerciji.”
>Govorite o glasbi?
“Govorim na splošno, tudi o znanosti, če želite. Nenazadnje v znanosti nastane kup reči zato, ker morajo nastati, zaradi nabiranja pik … To pomeni, da morda včasih preplavljamo svet s stvarmi, ki niso nujne. Pri kakršnikoli ustvarjalnosti pa je nujnost ključna. Kakor pravi moj dobri prijatelj Jure Meden: stvari ne narediš zato, ker jih lahko, torej zato, ker jih znaš, ampak zato, ker jih moraš, ker jih čutiš tako močno, da ti sicer nekaj manjka.”
>O čem ste razmišljali, ko ste se odločali za študij filozofije?
“Mislil sem, da vpisujem nekaj, kar mi bo odpiralo glavo, in ta cilj je bil absolutno dosežen.”
> Tako s kantavtorstvom kakor s filozofijo se danes v Sloveniji težko preživi. Oba poklica sta nekako …
“…deficitarna.”
>Ja, in neuporabna.
“Mislim, da utilitarnost ni zgolj bolezen univerze, ampak je v veliki meri tudi bolezen sveta, v katerem prebivamo. Če na vse gledamo zgolj skozi prizmo koristnosti, pridemo tja, kjer smo zdaj. Trenutno stanje na bivanjski ravni niti ne potrebuje komentarja, saj se samo lepo komentira in tudi kritizira, le ogledati si ga je treba natančneje.”
> Vrniva se h glasbi. V drugo ste se odrekli tipični kantavtorski maniri, kakršna zaznamuje Strah je odveč. Skladbe, ki so sicer nastale na kitari, ste kasneje prepustili Matevžu Kolencu, ki je poskrbel za končno podobo zvoka. Zakaj ta odločitev? Vas prva plošča ni zadovoljila?
“Ne, sploh ne gre za to. Prva je taka, kot mora biti. Zdela se mi je test, ki ga moram opraviti, če se hočem kot kantavtor jemati resno. In glede na to, da sem ga po mojem mnenju opravil, me je pri drugi plošči zamikalo projekt malce razširiti. Čeprav sva z Matevžem prijatelja in se poznava že dolga leta, je to prvo pravo sodelovanje. In združiti moči z nekom, s komer se zelo dolgo poznaš in si si tudi zelo blizu, tako po glasbenih kakor siceršnjih nazorih, je bilo tudi zanimivo. Tu je pa še vidik, ki ste ga omenili - predati svoje delo drugemu. To sem naredil prvič. Še nikoli doslej nisem svojih stvari predal drugemu, češ naredi z njimi, kar se ti zdi …”
>To ni ravno lahko.
“Ne, ni. Treba je čez prepreko prirojenega narcisizma in ljubosumja, ki ju čuti in ima vsak ustvarjalec. Ampak z rezultatom sem res zadovoljen in tudi sam proces dela je bil neverjetno nestresen.”
>Ste namerno za rdečo nit naslovov obeh plošč izbrali nekakšno pomirjanje poslušalca? Najprej Strah je odveč, zdaj pa, ko se nam zdi, da se nam bliža konec sveta, pomirjujoče pravite, ne skrbite, konec sveta vedno pride nenapovedano. Torej še nismo tam.
“Ko bo, se gotovo ne bo najavljal … Sicer pa me veseli, da končno kdo reče, da je to pomirjujoče. Veliko ljudi čuti v tem pesimizem, kar se mi zdi nesmisel. Ne doživljam se kot pesimista, prej nasprotno. Zgodba naslova je vezana tudi na Polono Janežič, ki igra klaviature tako pri Kataleni kakor pri mojem projektu, kajti tik pred izidom je njen roman Simbadove muze, v katerem se malce drugače pojavi ta isti verz. H knjigi sem pisal spremno besedo in si stavek sposodil.”
>Ste pa s Kataleno pri projektu ameriške ambasade zapeli Dylanovo Masters of War, ki je ultimativna protestna pesem. Pri letošnji pobudi, povezani z ekologijo, ki je v osredje postavila skupino R.E.M., ste pa sami zapeli še The One I Love. Mar ni nekoliko dvolično, da ZDA podpirajo samopromocijske ekološke projekte, same pa ne ratificirajo kjotskega sporazuma?
“Obakrat smo znotraj skupine imeli hude debate in dileme, ampak moj pogled je bil ta, da gre najprej za poklon Dylanu in R.E.M., ki si to zaslužita. Potem gre za ustvarjalni izziv. Tretjič pa: škoda, da takega projekta ne podprejo slovenske ambasade … No, vem, da nismo v enakem položaju, a če se na tak način promovira država in njena kultura, takoj podpišem. Zdi se mi pravi način za vzpostavljanje komunikacije in širjenje prostora dialoga. Mislim pa, da so tudi znotraj tega možna subverzivna sporočila. Prav naša Masters of War, ki je bila na ameriški ambasadi deležna kakšne dvignjene obrvi in debate, ali pesem sploh spustiti na ploščo, to dokazuje.”
>Ko smo pri protestih: 15. oktober je tu in od globalnih protestov je minilo že leto. Zasedbo filozofske fakultete in Boj za pred borzo ste s svojimi nastopi tudi sami podprli, danes pa se sprašujemo, ali se je od takrat kaj premaknilo. Občutek ni ravno tak ...
“Roko na srce, tudi pričakovanja niso bila ravno visoka, kar pa ne pomeni, da se mi gibanje ne zdi pozitivno. Na načelni ravni pozdravljam vsak premik. Ves čas, od akcije Occupy naprej, je bila prisotna kritika, češ samo opozarjate na težave, nimate pa rešitev. A ne gre zgolj za to, da bi morali vedno ponujati rešitve. Včasih je dovolj prav to, da opozoriš na težave, sploh v stanju, v katerem smo. Problemi so tako zažrti v družbo, da jih ni preprosto niti locirati, kaj šele reševati. Dejansko mislim, da bi bilo treba spremeniti paradigme mišljenja, logiko, ki stoji za vsem. Zadnje čase razmišljam o principih, kakršen je denimo univerzalni temeljni dohodek, kot o alternativi, ki se mi zdi absolutno smiselna. Ampak vprašanje je, ali bomo kaj takega zmogli, kajti od nas zahteva nekaj grozljivo težkega: najprej modrost ljudi, ki so na vrhu, pa tudi tistih, ki tam nismo.“
>Besedi solidarnost in tovarištvo smo izgnali, kajti vzbujata nelagodje, povezano s socialistično polpreteklostjo. Hkrati pa sodita med temeljne krščanske vrednote ...
“Soglašam. Sam sem tako ali tako take sorte levičar, za katerega je najpomembnejša levičarska figura v zgodovini Jezus Kristus.”
>Za konec: kako daleč smo danes od tega, da bo Egon, o katerem pojete, pogledal v sive oči učenih ljudi in dvignil sekiro?
“Pri nas še zelo daleč, in upam, da ne bomo nikoli prišli tja. Upam, da obstajajo drugi načini, na katere lahko brezimni pridejo do imena in glasu. A to ne pomeni, da so lahko ljudje s sivimi očmi povsem mirni.” Maja Pertič Gombač
