Tarantino brez okovov
S filmom Neslavne barabe (Inglorious Basterds) je režiser Quentin Tarantino začel novo poglavje v svoji karieri. Njegov najnovejši film Django brez okovov (Django Unchained) je duhovno nadaljevanje tega poglavja in za zdaj se zdi, da bo nekoč med nas prišel še tretji del.
Kakšna je pravzaprav razlika med čislanim ter nenehno citiranim Šundom (Pulp Fiction) ali Ubila bom Billa (Kill Bill) ter potem med Neslavnimi barabami ali Djangom, ki je navsezadnje vendarle še en remake špageti westerna? V vseh svojih prejšnjih filmih je Quentin na piedestal postavljal filmsko zgodovino. Parafraziral jo je, jo prirejal po svoje, jo ljubil in podoživljal - skupaj s svojimi gledalci. Šlo je za scene ali glasbo ali ikone, prekajene z dimom Tarantinove marihuane in vonjem po cheesburgerju, premešane z nasiljem, predelane v najbolj kul mogoče moderne različice teh scen. Reči, da je to Tarantinov film, je vedno pomenilo veliko eksploatacije na način B-filmov, predelave idej, maščevanja in malce otročjosti.
Vse to je v njegovih filmih ostalo. Toda z Neslavnimi barabami je Tarantino naredil korak naprej. V roke je vzel pravo zgodovino ter jo sfriziral po filmsko, jo povedal po svoje. Ni šlo le za muhavost. Šlo je za utrjeno videnje tega, kaj vse lahko filmar pravzaprav počne in kaj film lahko postane. Seveda lahko v filmu ubiješ Hitlerja. Zakaj pa ne?
Na določen način - in le med drugim - je tole Tarantinovo pozno ustvarjanje posmehljivo vprašanje drugim režiserjem: “Le zakaj, vraga, se tako zelo trudite biti originalni in se nato dokumentarno približati resnici? Karkoli počnete, je vendarle ponasnetek in nad tem dejstvom bi se morali naslajati.”
Zanimivo je, da se Tarantino v svojih zadnjih filmih zelo posveča genezi največjega nasilja moderne dobe. Naprej je bil nacizem. Zdaj je tu suženjstvo - in po prvih odzivih sodeč, suženjstvo še nikoli ni bilo prikazano tako zelo krvavo, grozljivo in neznosno. Tarantino sam rad doda, da ta prikaz zdaleč ne seže do kolen ameriški resnici. Potencialno duhovno nadaljevanje? Med mnogimi projekti, ki jih Tarantino rad omenja, bi poglavitno vlogo lahko prevzel film o gangsterski sceni v tridesetih. Na žalost za zdaj nihče ne omenja indijanskega poglavja.
Zdi se, da je Django brez okovov, drugi del novega Tarantinovega poglavja, kljub vsem težavam, ki jih je imela produkcija, uspeh. Težavam? Med snemanjem filma sta izstopila Will Smith (verjetno je bil preveč dober fant, da bi zdržal vso Tarantinovo nasilje) in Sasha Baron Cohen. Tisti, ki so ostali, po enoglasnih ocenah praktično vseh kritikov sijejo. Leonardo DiCaprio kot spužvasta različica evropske aristokracije, Christoph Waltz kot lovec na sužnje, poosebljenje sivine med moralnim ter zlim in nenazadnje Jamie Foxx, Django sam. Govorice o oskarjih so že tu in mnogi kritiki se pridušajo, da je Django brez okovov Tarantinov najboljši film po Šundu in nasploh eden najboljših filmov leta 2012.
V naših kinih bo Django lovil aristokracijo od 17. januarja.
PETER ZUPANC
