Tim Burton: čudaški šampion nevklopljenih

Ali Edwarda Škarjerokega (Edward Scisorhands), sestavljenega iz neživega materiala in z rokami, ki ga bodo vedno surovo rezale stran od sveta navadnih ljudi. Ali Jacka Skellingtona iz Predbožične more (Nightmare Before Christmas), ki pripada grobovom in mrtvim in ki se lahko zaljubi le v dekle, ki je bolj lutka iz nočnih mor kot dekle. Izberite kateregakoli od teh junakov in vedno boste našli navijanje za temo, bližino smrti, za tiste, ki ne spadajo med običajne. In resnici na ljubo to niti ni videti nenavadno, ko prvič pogledate sliko avtorja, Tima Burtona, iz njegovih mladih let - zdi se, kot da je stopil iz gotske risanke, kot da je stopil iz enega od svojih filmov.

Omenjeni Pumpkin King Jack pravzaprav spada na sam začetek Burtonove kariere - oblikovan je bil tedaj, ko je Burton spadal pod okrilje Disneyjevega studia, in dokončan tedaj, ko je možakar svoj niz uspešnic imel že za ozkim pasom. (Burton sicer ni režiral tega filma, a je avtor zgodbe, pri čemer je njegov podpis je viden v vseh odtenkih končnega izdelka.)

Med uspešnejše filme spada njegova oživitev superjunaka Batmana - čigar masko si je nadel Michael Keaton. Film je kritike ter oboževalce spravljal v katarzo z interpretacijo Jokerja, kakršno je zmogel le Jack Nicholson. Burtonov Batman ne spada povsem v stripovski kanon. Svojo temačno psihozo namreč nenehno meša s pravljično igrivostjo. Še za tehnologijo v tem filmu se zdi, kot da si želi, da bi bila bolj podobna nerazložljivim pravljicam. In Batman je predvsem možakar, ki se, čeprav je bogataš, ne more vklopiti. Burtonov Batman je sicer tlakoval pot premnogim superherojskim filmom in do neke mere tudi najnovejši različici Christopherja Nolana.

Med zgodbe o najbolj “nevklopljenih” spada Burtonova upodobitev najbolj resničnega med njegovimi junaki - Eda Wooda, najslabšega filmskega režiserja vseh časov. Ta neprilagojen lik, ki je snemal porazno nedomišljene filme, ovit v roza kašmir med pisanjem nadvse poceni homoerotičnih zgodb, je izpadel izredno hvaležna tematika, ki prav toliko kot o neprilagojenosti govori o filmski industriji nasploh.

V zadnjih letih se je Burton zelo posvetil neke vrste priredbam. Med najslabše verjetno spada njegova različica Planeta opic (Planet of the Apes) - morda tudi zato, ker se zgodba skoraj nikjer ne stika z njegovimi sicer stalnimi obsesijami. Najbolje kritično sprejet je verjetno Sweeney Todd (Sweeney Todd, the Demon Barber of the Fleet Street). Opera plus vedra pljuskajoče krvi v zgodbi o brivcu, ki ne zna živeti drugače kot neizprosno posvečen svojemu maščevanju, je pomenila ponovno srečanje med Burtonom in njegovim dvornim igralcem Johnnyjem Deppom. Ki ima v sodelovanju z Burtonom vedno nove priložnosti za čudaške pričeske in blede maske.

Alico v čudežni deželi (Alice in Wonderland) mnogi štejejo za manj uspešen Burtonov prispevek, a film je prišel ravno pravočasno, da prebudi zanimanje izjemno velikega števila gledalcev - ne le, da gre za Burtonov najbolj uspešen film, gre tudi za film, ki preprosto prednjači na vseh lestvicah “bankabilnosti” leta 2010.

Film Temne sence(Dark Shadows) igra na karto tega uspeha. Ponovno je tukaj Johnny Depp in ponovno gre za adaptacijo že znanega materiala - TV-serije, ki je sicer večinski del priznanja davno tega požela v ZDA. Družbo Deppu delajo Helena Bonham Carter, sicer Burtonova partnerka, Michelle Pfeiffer, sicer Burtonova “mačka” iz drugega dela njegove serije o Batmanu,Eva Green, nekdanje Bondove dekle, in Chloe Moretz, “najmlajša serijska morilka” iz filma, ki ga pri nas nismo gledali - Kick Ass (poznamo pa jo po vlogi v ameriški priredbi filma Spusti me k sebi / Let Me In).

Temne sence so polkomična, polgrozljiva zgodba o dvesto let starem vampirju Barnabasu in njegovih disfunkcionalnih naslednikih. V prid filmu se šteje to, da je očitno na tematskem teritoriju, ki je Burtonu najbolj domač: med življenjem in smrtjo. In z junaki, ki ne vedo, kam natančno spadajo.

PETER ZUPANC

Johnny Depp je Burtonov dvorni igralec

Tim Burton