Tolkien in superheroji

Fantastično bi ga bilo vprašati, ali misli, da je to sploh mogoče. Obseden z lingvistiko, kot je bil, ga morda proces sploh ne bi tako zelo zanimal - morda bi bil šepet v vilinščini zanj pomembnejši od slike. A ne glede na njegovo mnenje imamo zdaj, približno 60 let kasneje, pred sabo ne le sence in svetlobe Gospodarja prstanov (The Lord of the Rings), temveč tudi konec zgodbe o Hobitu (The Hobbit), prirejene v trilogijo. Bitka petih vojska (The Battle of the Five Armies) režiserja Petra Jacksona je najverjetneje poslednji filmski izlet v Srednji svet. Težko je verjeti, da si bo kateri filmski studio upal črpati iz Silmarilliona. Prej lahko verjamemo, da bo ista zgodba prirejena v moderno različico. Pomembno je tudi to, da celoten projekt, posnet po Tolkienovih zgodbah, precej natančno sovpada z neke vrste novo ero. Ero filmskih svetov.

Poletni blockbusterji zdaj ne zadostujejo. Film mora tvoriti celoto, biti povezan z drugje videnimi superjunaki, na kratko pokazati naknadna slavna imena. Še vedno temelji na šund zgodbah, prestreljenih s fantovsko domišljijo - zdaj pač predvsem na stripih. Superherojski filmi sicer obljubljajo prihodnja ženska herojska imena, a ne pustite se motiti - te junakinje so oblečene in se obnašajo kot moške vlažne sanje. (Črna vdova, oprijeto usnje in zadnjica v prvem planu, lepo prosim? Nič nimam proti, le da ta prizor ni ravno stkan iz tega, kar želijo dekleta. Očitno moramo biti srečni, da dekleta v teh filmih ... vsaj obstajajo.)

Marvel, DC, Spiderman, Harry Potter, Možje X, Vojna zvezd, Avatar. Zdi se, da v naslednjih letih drugih filmov, razen teh, skoraj ne bo na platna. To seveda ni povsem res. Toda naslovov je ogromno, tako zelo veliko, da pri tej taktiki studiev obstajajo nevarnosti. Najprej prav v nenehnem reševanju sveta. Kajti kolikokrat in na koliko načinov lahko rešiš svet, da zadeva še ostane zanimiva? (Odgovor na to vprašanje se skriva v novih odraščajočih generacijah, ki jim je vsako reševanje prvo, ali v menjavi obraza ali zavezništva junakov.)

Drugič. Mnogi - s Stevenom Spielbergom - trdijo, da tovrsten način načrtovanja in financiranja filmov vodi v propad. V implozijo. Kaj se bo zgodilo, če nekaj filmov istega studia propade drug za drugim? Desetletni načrti bodo skrušeni. Studio lahko propade, celotna mreža se bo zamajala. In potem? Vstopnice za superherojske filme bodo dražje, ostali filmi (ter režiserji) pa bodo imeli otežen vstop v kinodvorane? Skeptiki so dokaj črnogledi. (Občasne dobre članke na to tematiko lahko berete na internetni strani http://twitchfilm.com/) In le kako bi vse to vplivalo na Slovenijo, ki tradicionalno ne sledi globalnemu trendu superherojskih filmov kot najbolj uspešnih?

Seveda so lahko potencialni pogledi na prihodnost povsem drugačni. Azijski filmski svet širi svoj vpliv. Kitajska bo hotela - hoče - postati Hollywood 2. Potem je možno marsikaj. Precej optimistična in verjetna napoved je prehod domišljije in filmskih delovnih sil med ZDA in Kitajsko. Zanimivo bo videti konflikt med tem, kaj želijo očrniti ameriški scenaristi, in tem, koliko jim bo to sodelovanje s Kitajsko onemogočalo. (Ameriška svoboda govora se bo verjetno precej prilagajala novim okoliščinam.) Deset let kasneje: boj kitajskih superherojev proti ameriškim, dokler ne zaznajo skupne nevarnosti in ... rešijo sveta? Povsem možno: stripovska logika se mora ohraniti, ciljati je treba na te zgodbe lačno in z dovolj dobrimi denarnicami opremljeno občinstvo. In če mi porečete, da bo čez kakšnih dvajset let mlajši in poševnooki Aragorn iskal zlomljen meč in ignoriral zli prstan v družbi z Opičjim kraljem in Detektivom Deejem, po možnosti v družbi s ponovno inkarnirano vojskovodinjo Mulan, mi pride nekaj sladostrastne pene na usta. Škoda je le, da bo resničnost verjetno mnogo bolj prozaična in transformerska kot tako domišljijska.

Peter Zupanc