V pričakovanju razkroja demokracije

Natanko čez teden dni pa bo luč ugledal njihov povsem nov studijski album Samo da prođe demokratija, ki je v preteklih mesecih nastajal pod okriljem producenta Roka Podbevška v studiu Metelkova v Ljubljani. Na njem so med drugim skladbe Još uvek pomislim na tebe, Kapital-anal d.o.o, Hoću da živim in aktualni singel Samo da prođe demokratija (i da opet zaživimo kao ljudi). Za slednjega so pred nekaj dnevi izdali tudi videospot, ki so ga posneli v enem samem kadru. Vanja Alič (vokal), Miha Jerovec (kitara), Uroš Buh (bobni), Mitja Marussig (bas kitara) in Peter Baroš (saksofon, klaviature) ostajajo brezkompromisni, a starejši in zrelejši. Njihovi “novi” nazori se odražajo v tokratnih besedilih, v procesu glasbenega ustvarjanja pa po dvajsetih letih delovanja skupine uživajo bolj kot kdajkoli prej. Pogovarjali smo se s pevcem in avtorjem besedil Vanjo Aličem.

> Prihodnji teden boste po desetih letih na glasbene police poslali nov album Samo da prođe demokratija. Po čem se razlikuje od prejšnjih šestih albumov in kaj ga zaznamuje?

“Album je veliko zrelejši od vseh predhodnih. A ne samo v glasbenem smislu, tudi na splošno. V zadnjih desetih letih smo si namreč nabrali veliko življenjskih izkušenj, človek pa si z leti nehote določa tudi drugačne prioritete. Naša današnja prioriteta ni le reševanje sveta. Male, intimne stvari postajajo vedno bolj pomembne in temu sledi tudi naša nova plošča. Skladba Samo da prođe demokratija je pravzaprav edina 'narodnobuditeljska' skladba na albumu, a je sporočilno tako močna, da ne potrebuje nobene dodatne podpore. Enako smo naslovili tudi album in s tem dali svoj doprinos k razkroju demokracije - kapitalizma, ki ga čaka le še zadnja, avtodestruktivna faza - Sodoma in Gomora.”

> V besedilih ohranjate večinoma srbski jezik. Čemu taka odločitev?

“Ne gre za odločitev, gre za 'attitude'. Vprašajte Laibach, zakaj brundajo v nemščini.”

> So vam zato tudi vrata na glasbene trge držav bivše skupne republike bolj odprta?

“Načeloma je to res, ker ljudje pač bolje razumejo naša besedila, kot če bi bila ta v slovenščini. A sam jezik še zdaleč nič ne zagotavlja, kajti če imaš butasta besedila, so butasta v vseh jezikih - in nasprotno. Sami smo si s srbskimi besedili pravzaprav naložili še večjo odgovornost na glasbenem tržišču nekdanje skupne države, saj jih tamkajšnji poslušalci razumejo do potankosti, zato ni prostora za blefiranje. To bi si lahko privoščili kvečjemu v Sloveniji, tako kot to nekateri počno z besedili v angleščini. Da ne bo pomote, sam nimam težav s slovenskimi besedili - nekaj sem jih napisal tudi za druge izvajalce -, ampak naši skupini enostavno ne pristajajo. Srbska besedila so z leti postala del naše zgodbe in jih lahko na nek način označimo tudi kot zaščitni znak.”

> Z besedili ostajate svojstveno ironični in družbeno-kritični, ne zanemarjate niti ljubezenske tematike. Ostajajo vaši navdihi za pripravo besedil podobni kot v začetnih letih skupine?

“Navdih je navdih. Ne moreš ga kupiti v supermarketu niti na borzi. Seveda tudi ne pade z neba. Navdih se utrne skupaj z razmišljanjem. Navdih v končni fazi odraža avtorjev mentalni sklop v izboljšani, olepšani verziji. Moj osebni navdih je bolj raznovrsten kot pred desetimi, petnajstimi leti in temu primerno so bolj pisana tudi besedila.”

> Zvokovno tokrat stopate v korak s časom, vendar ostajate zvesti svoji rockerski tradiciji, obenem ste unikatni na naši sceni. Kaj si lahko vaši poslušalci obetajo na tokratni koncertni turneji?

“Vižo ali dve na poskok, tako kot doslej, s tem da se bo po novem v repertoarju našel prostor tudi za kakšen 'stiskavac'.”

> Priredili ste skladbo I Wanna Live kultne zasedbe Ramones in izdali udarno Hoću da živim , v kateri ironično ugotavljate, da postajate vse starejši, a se ne predate. Gledate tudi na glasbo kaj drugače kot pred dvema desetletjema, ko ste začenjali kariero?

“V bendu nas je pet in vsak dojema glasbo na svoj način. Z leti seveda v glasbi odkrivaš nove dimenzije. Nositi dva križa na grbi ali pa štiri, je namreč bistveno drugače, predvsem zaradi že prej omenjenih izkušenj. Če pa govorimo o ustvarjanju glasbe, lahko zatrdim, da v zadnjem času v teh procesih uživamo bolj kot kadarkoli prej. Včasih nam je bilo bolj važno, kaj bomo povedali, danes pa čedalje več časa posvečamo tudi temu, kako bomo to izvedli.”

> Izidu albuma bo sledila tudi predstavitev novega videospota za naslovno skladbo Samo da prođe demokratija ( i da opet zaživimo kao ljudi ). Znova stavite na režijo Vena Jemeršića, zakaj?

“Z Venom smo se pred 15 leti ujeli na prvi pogled. Takrat smo mu kot nadobudni reševalci sveta poslali komad Žitije Miće Muriquija in ga vprašali, če bi bil voljan zanj posneti videospot. Takoj je bil za akcijo in nam šel na roko v vseh pogledih, tudi finančno. Treba je namreč vedeti, da so se takrat vsi kakovostnejši videospoti snemali na filmski trak, kar ni bilo poceni. Ven je takoj dojel naš koncept, ki mu je bil očitno blizu, poleg tega pa smo bili kot mladi brezkompromisni rockerji in 'zajebanti' pripravljeni izpeljati vsako njegovo domislico. Ven je ogromno pripomogel k razvoju Zaklonišča prepeva, saj je začrtal našo video estetiko, ki je kasneje postala eden od zaščitnih znakov benda. Pokazal nam je, kako lahko vizualno na najbolj efektiven način podkrepimo naša sporočila, zato je bilo logično, da je tudi vse kasnejše videospote posnel on. Samo enkrat v 15 letih smo režisersko palico prepustili drugemu - Andreju Košaku za komad Sellam alejkum. A tudi takrat ni bilo posebnega razloga za to. Enostavno smo želeli poskusiti še s kom drugim, zato da smo lahko potem še bolj cenili to, kar imamo. To je kot pri punci, s katero si na primer izgubil nedolžnost, si z njo že celo večnost in ti nič ne manjka. A slej ko prej moraš poskusiti še nekaj drugega, da veš, da je punca prava. Če še dodatno karikiram - da se ne boš na smrtni postelji kesal in spraševal, kako bi bilo, če bi spal še s kakšno.”

> Obdobje televizijske oddaje Videospotnic e, ko ste kraljevali s svojimi videospoti o Miću Muriquiju, je že zdavnaj minilo. Kako se lahko z rock videospoti približate poslušalcem danes?

“Vidospotnice so bile nekaj najboljšega, kar se je na prelomu tisočletja zgodilo za slovensko glasbeno produkcijo. Ker so bile predvajane trikrat na dan in ker so bile vidne po vsej Sloveniji, se je bendom res splačalo snemati videospote, saj se jim je tudi finančni vložek povrnil. Če te takrat ni bilo na Videospotnicah, te tudi na glasbenem zemljevidu ni bilo. A na lestvico si prišel le, če si zadostil ne le glasbenim, temveč tudi video kriterijem takratnega uredništva. Vidospotnice so ločevale zrno on plev in tako bende spodbujale h kreativnosti. Nikoli prej in nikoli kasneje ni bilo posnetih toliko kvalitetnih videospotov. Žal je šlo po njihovi ukinitvi vse samo še navzdol, saj ni bilo več reprezentativne oddaje. Kljub nekaj hvalevrednim poskusom je na žalost tako še danes, temu primeren pa je tudi nivo video produkcije. Videospot je pri nas spet nujno zlo, zato si ne delamo utvar. Nekajkrat bo predvajan na lokalnih televizijah, večinoma pa bo ostal prikovan na youtube. Mi ga nismo posneli iz komercialnih razlogov, ampak iz čistega užitka ter zaradi dokumentacije časa in prostora.”

> Maja bo minilo dvajset let od vašega prvega koncerta na gimnaziji Vič. Boste okrogli jubilej delovanja skupine okronali na kak poseben način?

“Dokler bo po Sloveniji kraljeval žled, se bomo greli po klubih, spomladi in poleti pa se nameravamo sončiti na čim več festivalih. Dvajsetletnico pa nameravamo obeležiti jeseni. Kaj bomo pripravili, je še v fazi dogovarjanja.”

> Opažate, da ste se skladno s politiko naše države skozi leta tudi sami spreminjali in to beležili v besedilih?

“Mi dnevno-političnih dogajanj ne beležimo v pesmih, saj so politiki hitro pokvarljiva roba, ki ni vredna, da bi se jo vključevalo v kreativne procese. Se pa na razne aktualne nebuloze včasih odzovemo na naših koncertih in družbenih omrežjih. Kot bi se po mojem moral vsak, ki mu ni vseeno, da namesto njega odločajo drugi.”

> Ali je Mićo Muriqui že pozabljen lik, ali ste mu znova namenili kaj pozornosti na novem albumu?

“Le kako bi lahko šel Mićo Muriqui v pozabo? O njegovih nadčloveških podvigih sicer nismo spesnili nič novega, vendar on tako ali tako živi trdno usidran v srcih ljudskih množic - kot zadnji partizan z Balkana, utemeljitelj najmlajše evropske države in ne nazadnje kot največji še živeči kosovski filozof. Mar ne poznate njegovega najslavnejšega dela - Od bureka do revolucije?”

ANA CUKIJATI