Val 202 - najprej slavje, nato “stati inu obstati”

> Kakšni so po 40 letih izzivi za Val 202?

“Za javni radio nasploh je danes izziv - prosto po Trubarju - stati inu obstati. Ni nam lahko. Pa ne da bi jokal, ampak stanje v družbi ni naklonjeno javnemu servisu. Mešajo se jabolka in hruške, ljudje pa si ne vzamejo dovolj časa, da bi razmislili, kaj javni radijski in televizijski servis dejansko pomeni. Če pogledate medijsko krajino, ugotovite, da je javni radio v zadnjih petnajstih letih postal alternativa. Na alternativo pa se je vedno gledalo rahlo postrani, kar pa ni dobro, ker to ni alternativa v splošnem pomenu besede, torej drugačnost s skoraj negativno konotacijo. Torej, kot je rekel Primož, stati inu obstati in se ne dati, delati po najboljših močeh. Seveda paziti na kakovost, spoštovanje zakonov in podobno, a seveda težava nastane, ko so nekateri zakoni skregani z logiko.”

>Denimo?

“Mediji pač ne morejo biti del javnega sektorja, javnega plačnega sistema. Novinar je na plačilni listi oblasti? To pač ni prav. Pika. Vse je regulirano, pravzaprav preregulirano, kajti talent ali dobro delo sploh nista več nujno iztočnica za napredovanje. In po drugi strani, tudi če so posamezniki, ki ne zadovoljujejo delovnih zahtev, in taki gotovo so, jim težko rečeš adijo. Ampak drugače smo pa super, a ne!”

>Val 202 je zelo priljubljen, ima pozitiven predznak.

“Seveda, daleč od tega, da ne bi bil. Ampak količina volje, želje in radosti, vložena v enako količino pozitivnega, ki gre v javnost, je pufff! Je precej večja. Precej več je stvari, s katerimi se moraš spopasti, preden nekaj spraviš v eter, kakor pred petimi leti.”

> Zaradi konkurence?

“Konkurenca je super, saj poslušalstvo samo ugotovi, kaj je in kaj ni v redu. Veliko več truda pa gre predvsem za spopadanje z regulacijami, ki so v določenem kontekstu nesmiselne. Če sta dobra volja in želja ter se zavedaš, kaj pomeni delati na nacionalnem radiu, ne potrebuješ zelo veliko regulativ in zakonov, ki bi ti določali, kako in kaj delati. Je pa res, da v mnogih medijih delajo ljudje, ki tam delajo iz drugih interesov in se ti interesi tepejo. Naš edini interes je informiranje, seznanjanje z vsem, z različnimi stvarmi. In pika. Ne zaznavam nikakršne agende nacionalnega radia, ki bi nam jo kdo želel očitati.”

>Marsikdo nacionalni radio povezuje z državo, torej nanj gleda kot na državni radio …

“Kar je neumnost.”

>... torej ga povezuje s politiko in posledično pričakuje manj kritičen pogled na vsakokratno oblast. A kdor vas posluša, ne more mimo občutka, da ste vedno v opoziciji.

“S tem, da smo vedno opozicijski, se ne strinjam. Mislim, da smo vedno zelo realni. Naravnanost ljudi vpliva na njihovo mišljenje. Saj ni treba z vsem soglašati, a človek, ki bi se na koncu dneva odlepil od teh 'naši, vaši, njihovi' in stopil tri korake stran, bi lahko tudi rekel: ja, kar pravite, je res, ampak ker to ni tako, kakor pravijo moji, bom proti. Ampak izhodišče je načeloma realna slika. Če se posamezni kolovodja ali pa njegovi sledilci ne strinjajo s tem, kar mi objavimo, še ne pomeni, da ni res. Pravica nestrinjanja je neodtujljiva pravica, samo treba jo je tudi argumentirati. Spopadimo se z argumenti, ne pa z oznakami. Nekomu rečeš, da je kreten, in to je to? In to je dejstvo? Ko objavimo na spletu oddajo, v kateri nastopajo trije strokovnjaki, ki imajo kilometrino vedenja o posamezni temi, je denimo že tretji komentar anonimneža: 'Kreten.' Ampak na zaslonu sta zapisani obe vrsti mnenja, tako mnenje strokovnjakov kakor mnenje anonimnežev, in od bralca je odvisno, ali ju bo jemal kot enakovredni.”

>Po čem si želite biti prepoznavni?

“Po tem, da smo hitri, argumentirani, v vseh pogledih raznovrstni, začenši s podajanjem informacij, pri čemer je vodilo življenje. Pri glasbi sta pomembni tako raznovrstnost kakor hitrost. S slednjo ne mislim, da bi s komerkoli tekmovali, kdo bo prvi objavil novo skladbo, a že desetletja je ažurnost tradicija Vala. Že kot otrok sem novo muziko prvič slišal na Valu, Sex Pistolse, denimo, pred desetletji, in to je tisto vodilo, ki naj ostane. In raznolikost! V tem trenutku nam je še vedno dana možnost, ki pa so nam jo začeli počasi kratiti, da s posamezniki, ki poznajo določene zvrsti glasbe, ustvarjamo glasbeni program. A ne vem, kako bo v prihodnje. Po pravici povem, da ne kaže dobro, kar je škoda. Zlasti v kontekstu nacionalne radijske postaje, saj ne smemo delovati samo v okviru tega, kar si ljudje želijo. Dolžni smo razširjati obzorja. Nekomu je res lahko korejska ljudska ali pop glasba španska vas, ampak ko nacionalni radio to predvaja, denimo v oddaji Glasba svetov, gre za razširjanje obzorij, kar je ena od naših nalog.”

>Čeprav naš čas ni naklonjen temu razmišljanju, pa je marsikdo vseeno prepričan, da vsaj nacionalni mediji, če želijo ohranjati kakovost, ne bi smeli delovati po principih tržne konkurence.

“Ja, zadnje leto in pol je zelo slab čas za dopovedovanje občinstvu, ki je dolžno plačevati RTV-prispevek, da si nacionalna radio in televizija zaslužita konstanten vir prihodkov, zato da bi lahko izpolnjevala svojo z zakonom predpisano nalogo. Ponavadi se ustavi že pri vprašanju, kaj so z zakonom predpisane naloge, kar ljudje večinoma ne vedo. Po drugi strani pa živimo po principu: malček zabave, malo poročil, ki so na žalost večinoma negativna, in to je to. Dejansko večine ne zanima problematika porabskih Slovencev, dolžnost nacionalnega javnega servisa pa je informirati tudi o njih. Mnoge ne zanimajo težave in uspehi manjšin, kakršnihkoli marginalnih skupin, vsebine, ki niso za vse, so pa še vedno takšne, da jih je treba spraviti v javnost in o njih poročati. In to nezahtevno občinstvo resnično razumem, ampak to nezahtevno občinstvo ne sme biti tisto, ki določa vsebino nacionalne radijske postaje. Tako kakor je ne smejo določati nezahtevni regulatorji, ki o njej odločajo. Ni lahko razmišljati tako na široko. To, da so na radiu ali na nacionalni televiziji oddaja o Romih, o istospolno usmerjenih, o predstavnikih različnih religij, ne ogroža nikogar! Ampak sproducirati te reči nekaj stane. Ne moreš delati dobrega radia in dobre televizije samo zato, ker to želiš delati.”

>Eno od temeljnih poslanstev vašega radia je tudi podpora domači glasbi. Kakšno je stanje danes?

“Volja je pri nas vedno, ampak izdati ploščo, kakršna je denimo kompilacija Imamo dobro glasbo, in pripraviti koncert, ni poceni. Izdajanje plošč sicer ni zapisano v zakonu, zato lahko le produkcijsko pomagamo izvajalcem, da pridejo do posnetkov, in tu se bolj ali manj konča. Mi lahko opozarjamo, vrtimo skladbe, a na koncu ostane večina dela na plečih glasbenikov, ki morajo seveda 'na cesto', igrati, čemur razmere na splošno niso naklonjene. Najlaže je vreči puško v koruzo in reči, ne grem se več, kar je sicer skrita želja ne tako malo ljudi. Je pa žal tako, da se bomo, kakor kaže, naslednje leto morali izogniti kakšnemu že načrtovanemu projektu, za kar mi je žal, ker bo v javnost prišlo neprimerno manj glasbe. To pomanjkanje raznolikosti me najbolj skrbi. Uniformiranost česarkoli ni dobra. Tudi ideološka enoznačnost ni bila nikoli v zgodovini dobra, a nas to nikoli ne izuči. Ali pa jih nikoli ne izuči.”

>Slovite kot izjemno kritični, brez dlake na jeziku. Doživljate pritiske?

“Saj je demokracija, zato moramo paziti, kako govorimo, a ne? Sicer pa odzive ljudje različno doživljamo: lahko jih dojemaš zgolj kot odziv ali pa kot pritisk. Zame so vedno odziv. Vedno sem pripravljen debatirati. Nikoli ne bom v etru zatrdil: to je tako in pika! Cenim nasprotna mnenja, ampak treba se je pogovarjati argumentirano. Če mi kdo reče ali pa mi v elektronski pošti napiše, da sem kmet, komunist ali kaj podobnega, se mi sladko smeje. To je argument neartikuliranega šestnajstmesečnega otroka. Če je to vse, kar zmorejo odgovoriti na vsebino, ki jo dam v eter, bog jim pomagaj! Pa če vanj verjamejo ali ne.”

Maja Pertič Gombač