Velike pošasti uničevalke: Godzila

Eden najpogostejših razgledov v filmih je razgled na nebotičnike in stolpnice kateregakoli čudovitega znanega svetovnega mesta. Izberite: New York, Hong Kong, London ... Ravno tako ena najpogostejših scen v filmih je uničevanje istega razgleda. Seveda so povzročitelji lahko različni: zemeljski, izvenzemeljski, naravni, umetni. Ali pošastni. Tematika velike pošasti, ki z zamahi roke uničuje stolpnice, je naravnost ikonska. King Kong z veličastnim plezanjem na Empire State Building in blondinko v dlani ena najslavnejših zamrznjenih filmskih slik na svetu. Japonska nam je dala drugo: dinozavrom podobno pošast s predirljivim krikom, ki je prebujena iz spanja, da odmaršira nad Tokio in ga zravna z zemljo. Godzilo.

Ideja Godzile je stara, sega v obdobje po drugi svetovni vojni (natančneje v leto 1954). Razlaga pošasti, ki ste jo vsekakor slišali, je, da pošast predstavlja atomsko gobo - da je poosebljena atomska eksplozija. Japonske kreativne sile so bile že od prej zelo usmerjene na nevarnost uničevanja tal. Japonski otoki so namreč vedno podvrženi potresom in njihove zgodbe ta strah zrcalijo. Nenavadnejša je druga obsedenost, povezana z Godzilo, namreč obsedenost s povečanimi osebki, ki se borijo med mestnimi ulicami, pa naj bodo to pošasti, roboti ... Automan. Na Japonskem ta podžanr nosi ime kyodai hero.

A ne glede na neprepričljivost so filmi sprožili oboževalsko obsedenost, predvsem seveda pri fantih in tistem posebnem delu njihovih možganov, ki je prav tako sposoben vsrkati vsako podrobnost glede zvrsti in podzvrsti dinozavrov.

Filmska zgodba pravi, da naj bi Godzila v svoji prvi podobi bila visoka kakšnih 50 metrov. Kasneje se je ta velikost prilagajala rasti stolpnic v svetovnih mestih. Zadnja različica pošasti naj bi bila vsaj dvakrat višja.

Do zdaj je bilo posnetih 28 filmov o Godzili, kamor niso vštete vse kopije, ki jih je pošast porodila. Mednje lahko do neke mere štejemo tudi zadnji film režiserja Guilerma del ToraOgnjeni obroč (Pacific Rim), ki med drugim deluje kot posvetilo žanru.

Če Godzila pooseblja atomsko bombo, potem lahko primerjavo malo razširimo in nazadnje porečemo tudi, da predstavlja Ameriko. Naj bo to tako ali ne, seveda je ameriška filmska industrija kmalu prevzela lik in ga parafrazirala po svoje. Humoristični odklon od Godzile je recimo kolačkasti možakar oziroma napihnjeni marshmallow, ki v filmu Lovci na duhove 2 (Ghostbusters 2) koraka po New Yorku. Uradno pa je Godzila začela uničevati Ameriko leta 1998 v filmu režiserja Rolanda Emmericha, kjer kot da si je režiser zadal za poglavitno nalogo, da bo pokazal, kako se konkurenčni dinozavri iz Jurskega sveta (Jurrasic World) absolutno ne morejo meriti z japonsko pošastjo. (Ena redkih zabavnih in zapomnljivih podrobnosti iz filma je bila reklama, ki je sporočala: velikost je pomembna!)

Skoraj malce nenavadno je, da je drugi del tako dolgo čakal na to, da ugleda luč sveta. Leta 2014 bo torej režiser Gareth Edwards na nič hudega sluteče Zemljane spustil grozo, ki ji je ime Godzila (v originalu Godzilla). Po prvih različicah napovednikov sodeč se je režiserju zdelo izredno pomembno, da je ustvaril zlohotno in napeto atmosfero - to se ne zdi kot film, ki s humorjem skuša parodirati samega sebe. V filmu, ki pravkar prihaja na platna, igrajo Aaron Taylor - Johnson, Elizabeth Olsen, Sally Hawkins, Juliette Binoche in Ken Watanabe.

PETER ZUPANC