Verjela v skladbo Zadet

Nad petjem se je Tadeja navdušila že v srednji šoli in se pridružila skupini Casablanca. Kasneje je njen pevski talent odkril Robert Vatovec in jo povabil k sodelovanju s svojim Big band orkestrom. Kmalu za tem se je širši publiki predstavila na festivalu Slovenska popevka ter na EMI. Vmes je bila pet let spremljevalna vokalistka Jana Plestenjaka.

Po nekaj letih premora se znova vrača na domače odre. Na nedavnem Festivalu slovenskega šansona 2012 v organizaciji RTV Slovenija je 35-letna Tadeja, sicer po poklicu vzgojiteljica, ki že več let živi in dela v slovenski Istri, pometla s konkurenco in s skladbo Zadet osvojila naziv najboljši šanson 2012.

S Tadejo smo poklepetali o vtisih po zmagi na festivalu ter o njeni dosedanji glasbeni poti.

>Po več letih glasbenega udejstvovanja v bolj pop vodah vas tokrat občudujemo v žanru šansona. Zakaj ste se odločili za spremembo?

“Za prijavo na letošnji Festival slovenskega šansona sem se odločila zato, ker se mi je zdela skladba Zadet najbolj primerna prav za ta festival. V Sloveniji imamo na žalost zelo majhen nabor festivalov, na katerih se lahko pevci predstavimo z novimi skladbami. Glede na žanr same pesmi sem se tako odločila za festival šansona in očitno se nisem zmotila.”

>Je šanson tudi vaša osrednja oziroma najljubša zvrst tako za poslušanje kot petje?

“Šele zdaj ugotavljam, da je res tako, zlasti zaradi besedil. Pritegne me zgodba, ki jo z ustrezno interpretacijo predstavim poslušalcem. Doma pa šansonov ne poslušam. Tudi do tega šansona sem prišla prav po naključju, kot že rečeno pa mi je pri skladbah zelo pomembno besedilo in pri tem vztrajam.”

>Kako pa se besedila pri šansonih razlikujejo od tistih pri drugih zvrsteh?

“Besedila pri šansonih so bolj poetično obarvana. Podajajo neko sporočilo prek vsakdanje zgodbe, ki je poslušalstvu blizu in zlahka doumljiva.”

>Kako je nastala vaša najnovejša skladba?

“Do te pesmi sem prišla po naključju. Avtor glasbe in delni avtor besedila Denis Horvat je že lansko zimo na svojem profilu socialnega omrežja Facebook objavil, da ima nekaj svojih pesmi na razpolago in da išče pevce, ki so se pripravljeni z njimi 'spopasti'. Denisa sem do tedaj le bežno poznala, ker je nekaj let živel na Obali in se tu tudi glasbeno udejstvoval, nisva pa nikoli sodelovala. In tako sem ga poklicala ter mu sporočila, da sem zainteresirana. Poslal mi je nekaj pesmi, skladba Zadet pa se me je najbolj dotaknila. To se malokrat zgodi, ker me redko kateri komad prepriča, ta pa mi je bil takoj všeč in nisem ga hotela spustiti iz rok. Melodija in del besedila sta bila takrat že napisana, poklicala sem še Damjano Kenda Hussu, ki je nato dokončala besedilo. Hitro za tem, ko je bila skladba končana, torej avgusta, pa sem že zasledila razpis za Festival slovenskega šansona 2012 in se takoj prijavila s to skladbo.”

>O čem pripoveduje vaša zmagovalna pesem Zadet?

“To je klasična ljubezenska zgodba med dvema človekoma. Mislim, da je biti zadet od ljubezni nekaj najlepšega, kar se človeku lahko zgodi.”

>Se to tudi vam večkrat zgodi?

“Večkrat ravno ne (smeh), se pa je zgodilo, seveda.”

>Pred festivalom šansona vas dolgo nismo videli na naših odrih. Je bil nastop vaša vrnitev na domačo pevsko sceno?

“Res je, zadnja štiri leta se nisem z glasbo prav nič ukvarjala in mi je ta ponoven zasuk v glasbeno smer prav ustrezal.”

>Ste imeli za to kak poseben razlog?

“Ni bilo posebnega razloga, prišel je čas oziroma obdobje, ko je nastopilo zatišje. Leta 2008 se je zaključilo moje sodelovanje z Janom Plestenjakom, pri katerem sva z Rudijem Bučarjem pela spremljevalne vokale od leta 2003, dobila sem redno službo in glasbo dejansko postavila na stranski tir. Tedaj ni bilo nobenega glasbenega projekta na obzorju. Glasbo delam, ko se mi pojavi nekaj zanimivega, če pa me nič ne pritegne, tudi sama 'poniknem' oziroma nikamor ne dregam.”

>Kako ste se počutili ponovno na odru nacionalne televizije? Kakšni so bili občutki, pričakovanja, predvsem glede na ostale sodelujoče na festivalu ter po razglasitvi zmagovalne skladbe?

“Verjela sem v komad in ko verjameš v svojo skladbo, takrat se vse dobro izteče. Z ekipo spremljevalnih glasbenikov, v kateri so bili Denis Horvat (klavir), Bruno Domiter (bobni), Marko Zaletelj (kitara) in Matej Tekavčič (bas kitara), nismo ničesar razpredali, da si želimo zmage ali česarkoli v tej smeri. Imeli pa smo vsi občutek, da je naša skladba res dobra. Izšla je tudi zgoščenka z vsemi tekmovalnimi skladbami in nekatere so mi zelo všeč. Ko pa sem govorila z drugimi, so mi povedali, da naša skladba izstopa.”

>Pred zatišjem ste se predstavili tako na Slovenski popevki kot domačem izboru za pesem Evrovizije. Kakšne izkušnje ste imeli s tema dvema festivaloma?

“Leta 2006 sem s skladbo Panta Rhei (Dean Semolič, Leon Oblak) nastopila na Slovenski popevki, ker sem si zelo želela v živo nastopiti z velikim orkestrom. Leto kasneje pa smo z ekipo srečo poskusili tudi na EMI s skladbo Drugačna (pesem). Glasbo je takrat prispeval Bor Zuljan, besedilo pa Leon Oblak. Ničesar mi ni žal, ampak menim, da nisem primerna za EMO in to obliko festivala.”

>Zakaj?

“Pesmi, ki jih pošlješ na določen festival, morajo biti temu festivalu primerne. Zato ne vem, kakšna pesem bi to morala biti, da bi hkrati ustrezala tudi meni. Na vse ostale naše festivale bi (še) šla, znova na Slovensko popevko, tudi na Melodije morja in sonca, na EMO pa raje ne, čeprav - nikoli ne reci nikoli. Pri telefonskem glasovanju se tudi premalokrat glasuje za samo pesem, ampak za izvajalca, ki ga poslušalci poznajo. Pri festivalu šansona mi je bilo všeč prav to, da je odločala strokovna žirija, ki je na podlagi glasbe in besedila izbrala zmagovalca.”

>Kakšne spomine pa imate s sodelovanja z Janom Plestenjakom?

“Super. Tudi veliko ljudi me (pre)pozna prav po tem, ker sem bila kar pet let njegova spremljevalna vokalistka. V tem času se je zvrstilo res veliko koncertov in tam so me ljudje opazili. Zelo sem mu hvaležna za to izkušnjo, ker takih doživetij sicer ne bi nikoli občutila. Obiskali smo polno krajev po Sloveniji in si po tolikem času nabrali veliko dragocenih izkušenj.”

>Sta z Rudijem Bučarjem kdaj poskrbela za kakšen zanimiv vokalni vložek?

“Z Rudijem sva imela res proste roke in prosto pot, Jan ni nikoli preveč težil in nam diktiral. Včasih sva manj zapela, pa več zaplesala (smeh), včasih sva kaj (pre)več zapela, dodala … Jan nas ni nikoli omejeval. Tudi na koncertu v Križankah mi je dal možnost, da sem predstavila takrat novo skladbo Panta Rhei, kar se pri drugih glasbenikih ne zgodi prav pogosto ali sploh nikoli. Dal nam je priložnost, za kar sem mu hvaležna.”

>Ampak izkušenj s spremljevalnimi vokali nimate samo z Janom, kajne?

“Ne, sodelovala sem tudi z drugimi glasbeniki in avtorji pri različnih nastopih v živo ali studijskih snemanjih. Tovrstnih sodelovanj je bilo res veliko in sem tudi za te bila nadvse hvaležna in vesela, ker sem s tem nabirala izkušnje. Vsako tako sodelovanje ti nekaj da in upam, da jih bo še kaj.”

>Resneje pa ste se s petjem začeli ukvarjati na povabilo Roberta Vatovca?

“Res je, to so bili ti prelomni začetki, ko je Robert še imel Big band orkester v Buzetu, kamor sem se iz Ilirske Bistrice vozila enkrat tedensko na vaje. Sicer sem pa rasla z glasbo, doma smo imeli veliko inštrumentov, ker je bil moj oče glasbenik in je tudi učil v glasbeni šoli. Obiskovala sem jo tudi jaz, pela sem v več pevskih zborih, z bratrancem pa smo nato ustanovili skupino Casablanca. Z njo smo veliko nastopali po raznih prireditvah, porokah in vaških veselicah.

Za tem je nastopilo obdobje sodelovanja z Robertom Vatovcem, po tem pa se je prelomni dogodek zgodil na zabavi na Škofijah, kjer me je slišal peti kitarist Zdenko Cotič Coto, ki me je priporočil Janu Plestenjaku. Slišal me je tudi Slavko Ivančić, s katerim sem zapela na dveh koncertih. Kasneje me je k sodelovanju povabil tudi Dean Semolič in z njegovo skladbo smo se leta 2005 prijavili na razpis za Slovensko popevko. Takrat žal nismo bili sprejeti, leto za tem pa ja.”

>Ostajate po zmagi na festivalu šansona bolj intenzivno na domači glasbeni sceni?

“Trudila se bom delati v tej smeri. Seveda imam tudi željo po izdaji albuma, a ne na silo. Za to je vedno čas. Počasi bom zbirala svoje pesmi in jih nekoč posnela na ploščo. Z avtorjema zmagovalne skladbe Zadet, z Denisom in Damjano, bom zagotovo še sodelovala, in upam, da tudi z ekipo glasbenikov, ki so me spremljali, pa še s kom. Ni nujno, da bodo to zgolj šansoni.

Če mi bo skladba všeč, se bom spustila tudi v kak drug žanr. Tudi spremljevalna vokalistka bi z veseljem spet bila. Na odru se počutim najlepše in nastopi v živo so res nekaj posebnega. Zato si želim delati v tej smeri. Zgrabila bom zagotovo vse priložnosti, ki mi bodo dane in mi bodo všeč.”

Ana Cukijati