Vračanje v rdeče, v črno

Štirim studijskim albumom iz let 1994-2001 so v razkošnejši izdaji pridani še posnetki, izločeni z izvirnih albumov, a že pred šestimi leti nanizani na trojni zbirki B-Sides & Rarities.

Album Let Love In (1994) je po besedah zasedbe - ozadje razkrivajoče pogovore s člani je za knjižico vsakega albuma zgostila novinarka Amy Hanson - “velik, zrel album, eksemplarična zbirka Slabih semen”. Obrestovale so se že temeljite priprave: v studio so šli z natančno izdelanim načrtom in z res dobrimi pesmimi, ne polizdelki. Ena znamenitejših ostaja tista, ki album odpre in zapre, zlovešča Do You Love Me?, zgrajena na basovski liniji Martyna Caseyja in začinjena z uročljivim refrenom. Cave krepko prepeva o ljubezni, že, toda nič kaj sladkobno ali sanjavo: ne opeva nesmrtne, marveč minljivo, umrljivo ljubezen.

Zbirke premore tako nežnejše, zibajoče kakor tudi bliskovito drveče melodije, eksplozivne pesemske zvarke - mimogrede, oglušujočo Loverman je posvojila Metallica -, v osrčju albuma pa je Red Right Hand, preteča, napovedujoča prihod strašnega moža z rdečo (krvavo?) desnico, ki si jo je Cave izposodil pri maščevalnem Bogu iz epa Johna Miltona Izgubljeni raj (1668).

Mož z rdečo roko zgolj prihaja in preti, v pesmi pa nikogar ne umori. Povsem drugače so se vedli liki nekaterih pesmi, ki so se Cavu rojevale že med ustvarjanjem albuma Let Love In, pa nekako niso sodile nanj. Da bi jim našel topli domek, je kar takojci začel snovati nov album, nanj spočetka uvrstil O'Malley's Bar, kar štirinajst minut in pol dolg opis morilskega masakra v naslovnem lokalu. Odločil se je za konceptualno zbirko morilskih balad, znanih iz književne tradicije, in tako na Murder Ballads (1996) svoje novitete prepletel s priredbami ljudskih Stagger Lee in Henry Lee - slednjo je zapel z ljubimko, angleško kantavtorico PJ Harvey, še bolj pa je zaslovela njegova Where the Wild Roses Grow, dvogovor morilca in umorjenke, pri katerem se mu je pridružila avstralska rojakinja Kylie Minogue, medtem ko jo je na koncertih prepeval v duetu s kitaristom Blixo Bargeldom.

Naštetim prepevajočim so se ob slovesu, pri Dylanovi Death is Not the End, pridružili Shane MacGowan, Thomas Wyler in Anita Lane, kot ena sama srečna tovarišija svetu sporočili, da je smrti okrog nas (in na albumu) resda ogromno, toda drevo življenja je mogočno in duh je neumrljiv.

Cave, ki se sila nerad ponavlja, je že leto zatem oboževalce osupnil z docela drugačnim pristopom: iz epike je prešel v liriko, iz pripovednosti v izpovednost in na The Boatman's Call (1997), izrazito klavirskem albumu, enem njegovih najboljših, nanizal tihe, intimne, mehkobno temačne refleksije, kakršnih njegov opus dotlej ni poznal. Pesmi brez nasilja, brez sarkazma, brez hrupa. Uvodna Into My Arms je pravzaprav molitev, v kateri se Cave ne razodene le kot zaljubljen, marveč tudi kot krhek, ranljiv poet, kar ostane vse do konca, do zadnje pesmi.

S temeljito in iskreno izpovedjo se je izpraznil, izpel. Kar štiri leta je zbiral navdih in naposled izdal No More Shall We Part (2001), album tako tenkočutnih kakor ostrejših melodij in zarotitvenih obrazcev, glasbeno bolj razprt od prejšnjega, takisto poln duhovnosti in sakralnosti, a živahnejših. Medtem ko večina popularne glasbe opeva bodisi ljubezenske začetke bodisi razhode, se je načrtno poglobil v “srednje” obdobje, v vsakdanjo ljubezen, na kateri je treba delati, garati. Stopil je na novo stopnico. In še kar stopa.

ANDRAŽ GOMBAČ