Z glasbo bi počistili vso slovensko nesnago, ki nas duši

Z ukinitvijo festivala Soča Riversplash v Tolminu je zamrlo vsakršno večje reggae udejstvovanje. A letos je zaživel festival Overjam v bližini Nove Gorice, ki je po spremenjeni lokaciji največjega evropskega reggae festivala Sunsplash združil navdušence jamajške kulture z obeh strani meje. Letošnje leto je pomembno tudi za Site hlapce, ki bodo vsak čas izdali svojo tretjo ploščo. Prvi single je uspešnica Plamen, za katero so posneli tudi videospot. O preteklih in prihajajočih podvigih štajerske reggae zasedbe smo se pogovarjali s pevcem, frontmanom in večinskim avtorjem Tadejem Tratnikom – Tadimanom.

>Siti hlapci vstopate v petnajsto leto obstoja. Kako bi opisali in ocenili to ustvarjalno in produktivno dobo?

“Težko je opisati 15 let dela in oceniti samega sebe v enem odgovoru. Prav tako se ne ukvarjamo z razmišljanjem, kaj smo ustvarili, ampak kaj bomo ustvarili novega. Vsekakor so pa dejstva, da smo izdali dva albuma Tukaj in zdaj in Si ti hlapec, ter odigrali več sto koncertov in festivalov po Sloveniji, Italiji, Avstriji, Češki, Slovaški, Hrvaški, Madžarski. Glede na to, da v Mariboru skoraj ne obstajajo več bendi, ki bi snemali albume in imeli možnost nastopati po tujini ali vsaj po Sloveniji, se zavedamo, da je to 'jah blessing'. Zelo sem hvaležen. Druga stran medalje je pač resničnost v naši mali in še bolj kot mali nekolektivni ter apatični deželi, ki je po pravilih svoje umetnike spravljala v 'cukrarno', no, mi smo šli v 'pekarno'.”

>Kako ste pravzaprav začeli?

“Kot 'pubec' sem pri šestnajstih letih postal reggae DJ v Pekarni in voditelj reggae oddaje na Radiu Marš. Že takrat, leta 1995, sem imel reggae band. Potreboval sem še nekaj let, da sem ustvaril pravo ekipo in moral sem obiskati še okoli deset reggae festivalov v tujini, da sem naredil 'reggae šolo' in tako (pri)dobil pravo znanje. V prvi ekipi smo bili Grega Barovič na basu, ki mi je veliko pomagal pri organiziranju, Uroš Murko na klaviaturah, Tadej Furlan na tolkalih ter takrat še 13-letni Matej Horvat-Mato na bobnih. Posneli smo demo posnetke in odigrali prvi koncert v mariborski Pekarni. Malo več kot leto dni po tem smo že igrali na festivalih, kot so Rototom Sunsplash v Italiji, Lent festival, Borštnikovo srečanje, Ne čakaj na maj (Piše se leto), Flatus festival ter na mnogih drugih.”

>Vsa leta ste osrednji slovenski reggae bend. Kako vam je uspelo ostati na vrhu in ohranjati status najpopularnejših v tej zvrsti pri nas?

“Reggae v Sloveniji ni ne vem kako popularen in se je začel razvijati zelo pozno. Za razliko od večjih držav po Evropi, kjer je scena nastala že v času Boba Marleya. O naši popularnosti se zato ne splača zgubljati besed, prav tako nismo komercialno usmerjeni, zato nam te stvari ne pomenijo prav veliko. Res pa je, da igramo reggae v živo na ravni, ki je v Sloveniji še ni bilo in to je naš edini joker.”

>Kakšen položaj pa uživa reggae kot glasbena zvrst pri nas?

“Reggae se je pri nas resneje pojavil šele s festivalom Soča Riversplash leta 2000. Prej so se zgodili posamični koncerti, ki jih je spremljala predvsem punk generacija, ki je dobila veliko reggae vplivov preko angleškega punk in new wave gibanja. V Sloveniji vlada vaška rock scena. Tak občutek vsaj dobim, ko nastopam po domačih dogodkih. Se je pa reggae v Sloveniji prijel bolj med DJ-ji, imenovanimi sound systemi, ki so prav tako pomemben del reggae kulture.”

>Kako pa reggae sprejemajo v tujini? Kako v Evropi, kako po svetu?

“Reggae glasba je po vsem svetu. Od Amerike, Afrike, Evrope … Največ sem si ogledal Evropo, predvsem Italijo, kjer največ nastopam. Bil sem že, poleg prej omenjenih dežel, tudi na Jamajki, v Nemčiji ter v Španiji na različnih festivalih. Vse te scene so seveda mnogo večje in starejše kot pri nas. Tako da tudi težko razumemo, kako stvari potekajo drugod. Po mojem prepričanju je reggae glasbe in festivalov največ prav v Evropi.”

> Kljub temu, da veliko nastopate v tujini, ostajate zvesti slovenskemu jeziku. Kako se vam to obrestuje?

“V bistvu smo mi bolj bend za žive nastope in večino našega glasbenega materiala je možno zaslediti na naših koncertih. Ker je Slovenija majhen prostor z nerazvito sceno, smo mi, kljub temu, da imamo za več kot šest albumov glasbenega materiala, uspeli posneti le tri albume. Prvi je imel mešana besedila, drugi je bil ves v slovenščini in tretji bo skoraj cel v angleščini. Vesel sem, da smo posneli slovenski reggae album, ki ga še danes precej vrtijo po radiih v Sloveniji. Prav tako pa sta bili pesmi Peški cona in Jah Love precej krat predvajani tudi na Jamajki.”

>Tik pred izidom je vaša tretja plošča. Kaj jo bo zaznamovalo?

“Tretjo ploščo bo zaznamoval angleški jezik in kriza. Na repertoarju bodo predvsem naše tuje skladbe, med katerimi so nekatere stare kot bend sam. Izbor pesmi je bil popolnoma nekomercialen in nima hit formul in radijskih pesmi. Album smo posneli popolnoma sami brez pomoči založb, sponzorjev, producentov, studiev, brez denarja. Sami za svojo dušo v želji po preživetju. Avtor glasbe in besedil sem pri Sitih hlapcih vedno jaz, medtem ko je tehnično in produkcijsko stran tokrat vodil naš kitarist Beno Soršak. Ta album je primeren za prave ljubitelje reggae glasbe.”

>Ste jo zato označili kot mednarodno ploščo?

“Album je večinoma napisan v angleškem jeziku. In glede na to, da kar pogosto nastopamo v tujini, nam primanjkuje posnetih pesmi v angleščini. Želimo si album predstaviti čim širšemu občinstvu v tujini, saj nas tisti, ki jih reggae zanima, v Sloveniji že dodobra poznajo. Prav tako doma nimamo posebne podpore, kar ti pač vzame voljo, da bi snemal in pisal slovenske pesmi.”

> Nastopili ste že na vseh večjih reggae festivalih po Evropi. Kam se najraje vračate?

“Najlepše je v Mariboru, kjer sta doma najboljši reggae in nogomet v Sloveniji. In kjer imamo malo manj 'keša' in dosti več čiste energije, ki pa je vredna več kot pa vsa nakradena roba. Že štiri leta nastopam ogromno po Italiji s skupino Makako Jump, tam se počutim veliko bolje, ker imajo zelo, zelo radi reggae že celih trideset let. Resnica mojega srca je, da je moj dom reggae in kjerkoli se znajdem, ko slišim reggae, sem tam, kjer moram biti.”

>Vaš prvi single z nove plošče je pesem z naslovom Plamen, ki se je dobro 'prijela' tudi pri tujcih, zlasti zaradi refrena gori gori. Kaj natančno sporočate s to večpomensko skladbo?

“To je klasični 'puntarski reggae'. Ko se nabere preveč izkoriščanja, umazanije, je treba spomladi travo požgati, da lahko zraste nova. Saj veste tisto, 'če bi faušija gorela, bi bila Slovenija že zdavnaj prah'. Skratka, pesem je čistilne narave. Kamorkoli pridem ali s slovenskim ali italijanskim bendom (Makako Jump), vedno ljudi naučim nekaj v slovenskem jeziku in to je gori, gori ... Gorelo je že od Prage, Budimpešte, Milana, celo do Ljubljane smo Štajerci prišli.”

>Zanjo ste posneli tudi videospot, v katerem nastopate kot nekakšni Ghostbusters vsemogoči fantje. Koga poosebljate in zakaj?

“Idejo za video je dal režiser David Burk po dolgem pogovoru o tem, kaj si predstavljamo pod refrenom 'gori, gori' in naslovom Plamen. Kot kaže, je naša skrita želja ta, da bi z ognjem (glasbo) počistili vso nesnago, ki nas v Sloveniji duši. Pokvarjene duše in pohlepni ljudje vsak dan izkoriščajo in tlačijo dobre in poštene, potem pa naletijo na žareči reggae, ki jim bo požgal vse strupene misli in končno bo ostalo nekaj prostora za ljubezen.”

>Po nekaj letih premora je letos znova zaživela tudi poletna festivalska reggae scena pri nas. Katere vzporednice bi lahko povezali med dolgoletnim Soča Rivesplashem in letošnjo novostjo - festivalom Overjam?

“Razlik je kar veliko, prav tako pa tudi podobnosti. Od prvega Riversplasha v Tolminu pred dvanajstimi leti se je reggae kar razvil, kljub temu pa na festivale ne pride več prav veliko ljudi. Res pa je, da je bil ta festival primarno delan za zaslužek, ki pa ni dosegel želene količine tedanjega organizatorja Vinylmanije. K propadu festivala sta prav tako pripomogla nevoščljivost in nekolektivnost. Z Overjamom je malo drugače, organizatorji so iz Italije, so precej mlajši ter veliki ljubitelji reggae kulture. Veliko bolj so naklonjeni nam samim, kot smo mi sami sebi. Na žalost pa jim niso bili naklonjeni na novogoriški policijski postaji, ki je delala vse, kar je bilo v njeni moči moči, da festival zatre na vseh ravneh. Takšnega policijskega terorja še nisem videl nikjer v karieri.”

>Osebno sodelujete v več reggae bendih. Je tudi reggae glasba tista zvrst, od katere se da živeti pri nas?

“Imam dva reggae banda, in sicer Site hlapce ter Makako Jump. Nastopam tudi solo z DJ-i kot Tadiman. Moj največji blagoslov je, da lahko z nečim, ki me tako osrečuje in izpopolnjuje, tudi služim. Res da ne veliko, ampak ne bi menjal svojega dela za desetkratno plačo, zlati mercedes ali grad, v katerem ni sreče in veselja.”

ANA CUKIJATI

Siti hlapci med snemanjem videospota za skladbo Plamen

Prizor iz najnovejšega spota