Za bežen dih Liffa
Res je: ljubljanski Liffe ima svoje nagrade, predvsem vodomca. Toda vodomci niso oskarji in festival je pomembnejši predvsem zaradi vseh filmskih naslovov, ki jih prinaša.
Da torej damo vsem tistim, ki nenehno zasedajo stole vseh teh kin Liffa, in vsem tistim, ki o njih berejo doma, vsaj občutek prisotnosti, je tu ščepec recenzij s festivala.
Guma (Rubber)
Gre za film, katerega ustvarjalci se zelo zavedajo ene zelo pomembne skupne točke vseh filmov. Pomena besedne zveze “zgodilo se je brez vzroka”. Še več kot to, to besedno zvezo zaobjemajo z obema rokama. In ... hm ... gumo. Telekinetsko umetno zadevo, ki živi, da povozi, in ki se zna reinkarnirati. Zakaj že? Ah, le kdo bi vedel, zakaj. Ta oda osvajanju brezvzročnosti ne vprašuje nekih drugih vprašanj: Kaj misliš, ko rečeš, da so stvari brezvzročne? Kaj pomeni beseda vzrok? Vendar je film dovolj zabaven, izmikajoč se pričakovanjem ter naglo odvijajoč se, da je vreden ogleda. Že komentar na piratstvo zadostuje za pol ure hihitanja. Ocena: 6
Melanholija (Melancholia)
Čeprav film zdaleč ni tako klasičen kot glasba, v kateri plava, je dovolj zanimiv - prav nič slaba izkušnja Larsa von Trierja. Režiserja manj kot zgodba zanimajo stanja, uganili ste, melanholije naproti optimizmu. Zabavno postavljen v okolje hiperbogataške evropske družine, ki se vsaj do neke mere preživlja s propagando in ki bolj kot karkoli drugega potrebuje očiščenje, se začne s poroko Justine, ki ne zna drugega, kot dvomiti v stabilnost ter upanje, ki ne zna drugega, kot začenjati iz nič; ki drugega kot nič ne pozna. “Biti srečen je pretežko delo.” Morda bi lahko dodali: “In sončim ter kopam se le še v umiranju.” In morda še tole: “Življenje je samota, in če sta glavni značilnosti samopodobe razpoloženje ter čustva, potem trk življenj - ali trk svetov - lahko povzroči le uničenje.” Drugi del se zelo približno osredotoča na optimistko, sestro Claire, a se zaradi nerodnih dialogov na račun približujočega planeta ne more primerjati z vizualno platjo. Ocena: 8
Gospodinja (Potiche)
Gospodinja se iz dekorativne osebe spremeni v aktivno upornico. Če ni to bila že prej ... Želite mešanico žanrov? Zaupajte režiserju Francoisu Ozonu. Tokrat mu je uspelo v lahkotno sestavljanko organizirati komedijo, romanco, politično satiro in upor za osvoboditev žensk - pravo gledališče v hiši. Vse to postavljeno v “nemoralno, kičasto” obdobje sedemdesetih, ki so režiserju tudi pisana na kožo. A bolj kot vse to je film ljubezensko pismo, kaj pismo, filmska gora Rushmore, igralki Catherine Deneuve. Spremembe likov so včasih prehitre, predirektne, a film se vsaj ne pretvarja, da je res resen - želi biti zabaven kič s strumnimi podtoni, in to mu tudi uspe. Ocena: 6
Lovec na trole (Trolljegeren)
Čarovnica iz Blaira (Blair Witch Project) po Norveško? Morda, a poglavitne dobre lastnosti tega filma so smisel za humor, izraba ter nadgradnja lokalne legende in nenazadnje lep turističen sprehod po Norveški. Film ni toliko grozljivka kot pustolovščina z zanimanjem za funkcijo birokracije. Najslabši del filma je slaba verjetnost določenih dogodkov - čeprav gre za “posmehovalni dokumentarec”, bi več realizma in manj direktnih posnetkov trolov naredilo čudeže. Ocena: 6
PETER ZUPANC
