Za rojstni dan nov album

Njegov naslednji izjemno uspešen projekt, ob sodelovanju harmonikarja Rikija Zadravca iz Veržeja, je bila ustanovitev prleške glasbene skupine Posodi mi jürja.

> Kako vas je sprejela takratna glasbena srenja?

“Odziv je bil presenetljivo zelo ugoden. Petčlansko skupino, ki je nastopala na odrih po Sloveniji in v tujini polnih petnajst let, je občinstvo dobro sprejelo. Na začetku smo igrali priredbe znanih komadov, nato pa smo dodali še avtorske skladbe. Ampak vsega je enkrat konec, šli smo vsak po svoje: ustvarjati smo si pričeli družinsko življenje in naša skupna pot se je končala. A nekateri smo ostali v glasbi.”

> Že dolga leta sodelujete z Vladom Kreslinom. Kje sta na vezala stike?

“Zgodilo se je pred kakimi sedemnajstimi leti, ko me je Vlado opazil pri Marko bandi. Igrali smo zelo podobno glasbo kot Kociprova banda, ki je bila redna spremljevalka Kreslinovih nastopov. Povabil me je k sodelovanju in še danes sem kot violinist del njegove skupine, kar si štejem v posebno čast. Odlično se razumeva in v dosedanjem obdobju med nama ni bilo prav nobenih nesoglasij ali nasprotij. Seveda gre v ansamblu za prekaljene stare mačke z znano in izoblikovano vlogo, ki jo velja do potankosti uresničevati, zato pogoste skupne vaje niso potrebne. Na dveh lanskoletnih decembrskih koncertih v Ljubljani smo ne katere izvedbe zaigrali sploh prvič, brez skupnih vaj, in izpadlo je izvrstno. Vlado prav gotovo sodi med največje slovenske glasbenike in si seveda neizmerno želim biti del njegove ekipe tudi v prihodnje.”

> Nastop na Slovenski popevki leta 2011 ni bil načrtovan?

“Resnično ne. Tekst za skladbo Sončna hiša je napisal Feri Lainšček in mi, potem ko sem vse skupaj uglasbil, svetoval, naj se prijavim na Slovensko popevko. Izšlo se je odlično, saj sem prejel nagrado za najboljšega debitanta oziroma mladega izvajalca. Pesem se je kar prijela, takrat je bila po gosto predvajana na valovih nacionalnega radia.”

> Zadnjih nekaj let uspešno delujete s svojo spremljevalno skupino Samo Budna & band. Pred petimi leti sta izdali svojo prvo zgoščenko Manj je več, zdaj pa je na obzorju nova. Drži?

“Da. Projekt Kje si? bo v celoti posnet s skupino Elevators in obsega devet pesmi. Scenarij za videospot sva ustvarila z Markom Wolfom, dogajanje pa je bilo posneto v osrčju Prlekije, med vinorodnimi griči Jeruzalema, kar je zagotovo najlepša promocija idilično lepe ljutomerske pokrajine. Projekt želim uresničiti na svoj 40. rojstni dan 26. aprila.”

> Ljutomerčani vas menda še niso sprejeli povsem za svojega. Čemu pripisujete to dejstvo?

“Na povabilo ljutomerske občine sem v zadnjih osmih letih nastopal le enkrat. Ne vem, zakaj takšen odnos. Nemalokrat me prevzame slab občutek ob njihovi ignoranci ali celo ob tem, da sploh ne vedo za moj obstoj in dosežke na glasbeni sceni. Drugod po Sloveniji glasbenike v domačih krogih cenijo, v Ljutomeru je, kot kaže, povsem obratno. Prav neverjetno. Dovolj zgovoren je tudi podatek, da sem s svojim bandom na Zobl žuru v Mariboru znova zaigral po petih letih, ko so se name spomnili prleški študentje. Saj vendar ne gre pozabiti, da je tovrstno zabavno prireditev pričela skupina Posodi mi jürja in menda je povsem na mestu, če jo moja skupina kontinuirano nadaljuje, saj se le s tem lahko ohranja trdna vez med Prlekijo, zoblom (zaseko) in študenti.”

> Kako je v današnjih časih biti glasbenik?

“Zelo težko, še zlasti v manjšem okolju. Zagotovo bi bilo lažje ustvarjati v Ljubljani, Mariboru ali Kopru; v teh okoljih je možno solidno živeti tudi od glasbenega delovanja. V Prlekiji še pač ne, a verjamem, da obetavnejša prihodnost prihaja tudi k nam …”

Niko Šoštarič