Zemeckis: posebni efekti in maska groze

Njegovi filmi niso več tolikšni festivali sami po sebi - čeprav je zanimivo vprašanje, kako bi bilo videti, če bi se Robert Zemeckis lotil superherojskega žanra in se potopil v zares blockbusterske vode - vsekakor pa so vsaj zanimivi. Zemeckis nikoli povsem ne podleže pričakovanjem - menjuje žanre kot obleke - in njegov poslednji film, ta, ki pravkar prihaja v kina - Pot do slave (The Walk), je prav tako nepričakovano tlakovanje poti nadvse drznega, če ne celo norega vrvohodca.

Zemeckis je bil sicer rojen leta 1952 in je bil en tistih otrok, ki so se enostavno morali igrati s kamero. Njegova kariera ni bila postlana z rožami - njegove projekte so nenehno spremljali dvomi in niti filma Nazaj v prihodnost, ki je postal njegov zaščitni znak, dolgo ni mogel “prodati”. Njegov speči hit je bil Romancing the Stone, romantična odisejada z Michaelom Douglasom kot junakom na čelu. (Pred tem je leta 1978 posnel I Want to Hold Your Hand).

Leta 1988 je posnel film Kdo je (Who Framed Roger Rabbit?), mešanico med detektivko ter fantazijo z animiranimi liki Amerike. Film je bil izredni hit in je že nakazoval nekaj drugega - če Zemeckisovi filmi nimajo žanrske skupne niti, jo ima njegova samosvoja uporaba posebnih efektov. V filme je sposoben vnesti zelo specifičen občutek groze. Ne vedno, a groza se v njegovih filmih rada pojavlja, čeprav ne nujno v grozljivki in na način grozljivke.

Večina gledalcev je pozabila Smrt ji pristoji (Death Becomes Her), črno komedijo, ki je skoraj podobna animiranemu filmu, in v kateri Bruce Willis spet noče zares umreti, ne glede na to, kaj mu storijo. Toda od tam je vse šlo navzgor: Forrest Gump, še en dokaz specifične uporabe posebnih efektov, je prinesel oskarje in Toma Hanksa umestil kot igralca, ki zna uporabljati svoje komične izkušnje v (relativno) resne namene. Forrest je s svojim lahkotnim pristopom do ameriške zgodovine - in “dokazovanja”, da velike odločitve prihajajo le v stiku z butci - eden bolj citiranih filmov devetdesetih. (Življenje je kot … film o Forrestu Gumpu. Kamorkoli greš, srečaš butce.)

Potem sta prišla grozljivka The Frighteners in Hitckockovski triler What Lies Beneath s Harrisonom Fordom in z Michelle Pfeiffer. Sploh ne slabi filmi, a manj opaženi. Šele ponovno združevanje moči s Tomom Hanksom je prineslo več dimnih sledi na platnih sveta - Brodolom (Cast Away), “grozljivka o času in samoti”, ki počasti Hanksa kot igralca, ki je sposoben obdržati pozornost kot edini obraz filma večino filmskega časa - brodolomec na osamljenem otoku, ki ne dobi Petka, temveč le kokosovo žogo, s katero lahko prakticira samogovore.

Odtlej se je Zemeckis osredotočal na filme z animacijo, ki želi dejansko posnemati človeško mimiko in kopirati obraze. In odtlej je kariera šla dejansko navzdol - mnogi kritiki trdijo, da Zemeckis zapravlja čas s posebnimi efekti, ki nikakor ne morejo narediti tistega, kar si on želi (misija nemogoče, na kratko). V tem delu kariere je doživel največji udarec s prekinitvijo pogodbe s studiem Disney in filmom Mars Needs Moms, ki je bil eden največjih flopov v zgodovini velikih studiev.

Upanje na oživitev pravzaprav prinaša ravno tale projekt - The Walk, celovečerna verzija biografije francoskega vrvohodca, ki je med drugim na vrvi hodil med nebotičnikoma WTC. Phillippe Petite v svojih knjigah govori o tem, da je vrvohodstvo kot razbojništvo, toda tematika lovljenja ravnotežja med nebotičniškima dvojčkoma, za katera vemo, kako sta izginila, ponuja precej različnih možnosti osredotočanja in priložnost za zares drugačne posebne efekte ter okus groze. Zdi se kot zmes okoliščin, v katerih bi se Zemeckis moral počutiti kot doma. (Prve kritike filma to misel potrjujejo: Zemeckis menda naravnost briljira v ključni sceni hoje, ki jo morate videti v najboljših tehnikah.)

V filmu med drugimi igrata Joseph Gordon - Levitt in Ben Kingsley.

PETER ZUPANC

Režiser Robert Zemeckis (levo) z Benom Kingsleyem (v ozadju) in Josephom Gordonom-Levittom med snemanjem filma Pot do slave (The walk).Takashi Seida