Uporna Bazovica na mejah svetov
Ko govorimo o Bazovici, govorimo o kraju, ki je zaznamovan s simboli. Simboli odpora Primorcev proti fašizmu v prvi vrsti. Bazovica je bazoviška gmajna, je spomenik bazoviškim junakom. A je hkrati tudi simbol nečesa drugega, nasprotnega.
V Bazovici je fojba - spomenik, ki ga je Italija postavila svojim mrtvim v povojnih pobojih. Fojba govori o “zločinskih Titovih partizanih, ki so okupirali Primorje in pobijali nedolžne Italijane”, spomenik bazoviškim junakom pa pripoveduje o fašističnem nasilju nad slovenskim in hrvaškim narodom, o poskusu njunega iztrebljanja.
Ko se iz Trsta voziš proti Kozini, je v Bazovici na desni odcep proti fojbi, na levo pa proti spomeniku bazoviških junakov. Cesta ločuje kolektivne spomine. Na fojbi, ki je spomenik nacionalnega pomena, srečaš predvsem Italijane, večinoma turiste, ki jih je semkaj privabil propagandni klic italijanske države.
Dva spomina
Tistega dne, ko sem v Bazovici najprej zavil na desno, sem v skrbno urejenem spominskem centru fojbe, za katerega skrbi stalno zaposleni uradnik, srečal družinico iz Neaplja. Povedali so mi, da so o povojnih pobojih, ki so jih menda zakrivili Titovi partizani, že veliko slišali in brali, gledali film Srce v breznu, in da Trsta niso mogli zapustiti, ne da bi obiskali fojbo. Če vedo tudi za spomenik bazoviškim junakom, ki so jih leta 1930 ustrelili fašisti, sem jih vprašal. Ne, nikoli slišali. V šoli jih učijo o fojbah in eksodusu, ne omenjajo pa fašističnega nasilja nad Slovenci in Hrvati v Julijski krajini. Zanje je to “nepomembna stvar”.
Bazóvsko fojbo obiskujejo pretežno Italijani, le redkokdaj tu srečaš Slovenca ali Hrvata. Na bazóvsko gmajno, k spomeniku ustreljenih bazoviških junakov pa romajo Slovenci, Italijani se mimo njega peljejo samo, če so namenjeno v bližnji astronomski observatorij. Izjema so samo italijanski antifašisti, člani borčevskih organizacij.
Včasih so se v nočnih urah pri spomeniku ustavili tudi tisti s hudobnimi nameni. Italijanski nacionalisti so spomenik že večkrat oskrunili. Vsa skrunjenja so skrbno zabeležena na spominski plošči. Poskušali so ga izruvati, razstreliti, ga izbrisati z obličja gmajne. Ampak se ni dal. Spomenik deluje kot mejnik, kot klicaj, opozorilo: “Tu smo in tu bomo ostali.” Tudi fojba je mejnik, ki ga je semkaj zasadila italijanska država. Za domačine je tujek, vrivek. Spomenik bazoviških junakov je njihov, fojba ni.
Boj za smerokaze
Na bazóvski gmajni srečam Karla Grgiča, predsednika koordinacijskega združenja kraških vasi, ki skrbi za Park bazoviških junakov. “Italijanske nacionaliste ta spomenik izjemno moti, spravlja jih v bes. Bazoviške junake imajo za teroriste.” Pot k spomeniku je ob glavni cesti označena s smerokazom: napis najprej v slovenskem, pod njim v italijanskem jeziku in pojasnilo, da je spomenik “v evropskem interesu”. “Kar italijanske oblasti izjemno moti, saj je njihova fojba 'samo' v nacionalnem in ne evropskem interesu,” pravi Grgič. “To primerjajo s hoteli - spomenik bazoviških junakov je tako hotel s šestimi, fojba pa s štirimi zvezdicami. Za Italijane je to sramotno. Smerokaze, v Tržaški pokrajini jih je 29, so hoteli najprej odstraniti, ko pa tega niso uspeli, so zahtevali, da na tabli damo prednost italijanskemu napisu. Zahtevali so tudi, da odstranimo trditev, da je spomenik v evropskem interesu. A niso uspeli. S prefektom smo dosegli kompromis, da se vrstni red napisov, torej najprej italijanski in nato slovenski, spremeni samo na dveh smerokazih - pri Devinu ob spomeniku rimske volkulje in na križišču v Sesljanu.” Torej ob samem vstopu v Tržaško pokrajino, kar ima močno simbolično sporočilo o etničnem značaju ozemlja. Tudi sicer je Tržaška pokrajina po Grgičevem mnenju bolj nadzirana kot druge italijanske pokrajine. “V Milanu je en policist na 480 prebivalcev, v Tržaški pokrajini pa na 48,” razlaga.
Moteča fojba
Vojko Miot živi v Bazovici že od leta 1970, sem se je priselil iz Sv. Ivana pri Trstu. “Bazovica je simbol slovenstva zaradi bazoviških junakov, zato je bila zmeraj v peti italijanskih nacionalistov,” pravi. “S postavitvijo spomenika na fojbi pa so v naš kraj zasadili klin. Vse to so naredili načrtno.” Domačini spomeniku na fojbi niso najbolj naklonjeni. “Italijani sicer govorijo, da je spomenik na fojbi zgolj simboličen,” pravi Miot. “Potem pa naj obiskovalcem ne razlagajo, da je tam spodaj 500 kubičnih metrov trupel, kar je popolna laž. Neresno je tudi to, da v vseh teh letih niso uspeli narediti resne raziskave o številu in imenih ubitih. To jih očitno ne zanima. Zadeve nočejo razčistiti in pomiriti duhov.”
Predsednica Kulturnega društva Lipa iz Bazovice Tatjana Križmančič se jezi, ker v slovarju slovenskega jezika piše, da so prebivalci Bazovice Bazovičani. “Ni res, to je huda napaka. Mi smo Bazóvci, tudi naš dom je Bazóvski dom. Vendar so bazoviški junaki. Če pišeš o nekem kraju pokliči, in domačine vprašaj, kako govorijo.”
Sicer pa ima tudi ona svoje mnenje o spomenikih ločenih spominov. Pravi, da je zanimivo poslušati, kaj o zadnjih dneh aprila 1945 pripovedujejo starejši Bazóvci. “Tu okrog so potekali najhujši boji. V pouličnih bojih z Nemci je padlo 43 borcev. Te so pokopali na bazóvskem pokopališču, kjer imajo tudi svoj spomenik. Bilo je tudi veliko mrtvih nemških vojakov, ki so ležali vsepovsod. Bila je pomlad, toplo, trupla so začela razpadati, zato so jih morali čim prej odstraniti. Najbolj priročen kraj je bil bazóvski šoht, zapuščen rov, nekdanjega premogovnika.”
Spomenik na šohtu je nato s svojo težo zakril resnico. Nastal je mit o tisočih pobitih Italijanih, ki so jih barbarski slavokomunisti zmetali v kraško brezno. Mitov pa ni pametno rušiti.
“Seveda je za domačine moteče, ko se ob spomeniku na fojbi zbirajo obritoglavci in črnosrajčniki. Ti vselej iščejo kakšen izgovor za izgrede,” ugotavlja Miot. “Domačini smo se sicer nekoliko vdali v usodo, vseeno pa nam ni.” To jih še toliko bolj boli, ker je v ozadju gradnje spomenika na fojbi prevara. “Ko so oblasti prosile za ureditev parka pri fojbi so jusarji v dogovoru z drugimi organizacijami, zlasti borčevskimi, dali soglasje, vendar pod pogojem, da uredijo tudi opensko strelišče, kjer so fašisti leta 1941 ustrelili na smrt obsojene Pinka Tomažiča, Simona Kosa, Ivana Vadnala, Viktorja Bobka in Ivana Ivančiča. Vendar obljube niso izpolnili, češ da Rim ne dovoli.” Več kot očitno je, da gre za prisvajanje ozemlja z odrivanjem kolektivnega spomina Slovencev in vsiljevanjem simbolov, ki so Kraševcem tuji.
Ulice po slovenskih pesnikih
Bazovica je sicer še zmeraj pretežno slovenska, italijanskih priseljencev je malo. “Saj ni zazidalnih območij v bližini,” pravi Miot. V vasi že na prvi površni otip začutiš, da si v slovenskem ali vsaj dvojezičnem okolju. Večina napisov je v dveh jezikih, le v gostilni, kamor smo zavili po osvežitev, so nas najprej ogovorili po italijansko. “Glede dvojezičnosti moramo biti samokritični,” pravi Miot. “Na to smo premalo pozorni. Ni nam še prišlo v kri, da bi morali imeti vse dvojezično, tudi v trgovini in gostilni.” Ampak kaj bi, pomembno je, da so tri ulice v vasi poimenovane po slovenskih pesnikih Igu Grudnu, Simonu Gregorčiču in Dragotinu Ketteju. Na pročelju hiše na Grudnovi 45 pa je spominska plošča, posvečena slovenskemu pisatelju Ivanu Cankarju, ki je leta 1912 v njej živel. Bazovico je večkrat obiskal tudi Simon Gregorčič, ko je tu bival njegov prijatelj in podpornik, nadučitelj Urbančič, lastnik gostiln Pri lipi in Pri pošti.
Tudi društvena dejavnost je v Bazovici živahna. Kulturno društvo Lipa, Športno društvo Zarja, cerkveno društvo Slomšek, jusarski odbor ... “Poleti se združimo in skupaj organiziramo šagre, pet vikendov. Z njimi zaslužimo, da lahko financiramo naše dejavnosti,” pravi Tatjana Križmančič. “Na koncu si dobiček pravično razdelimo.” Tatjana ponosno razlaga delovanje društva, katerega predsednica je. “Leta 2009 je društvo praznovalo 110. obletnico skoraj neprekinjenega obstoja, z izjemo kratkega obdobja pod fašizmom,” pravi. Nastalo je iz pesmi, saj Bazóvci radi pojejo. Pevsko društvo Lipa je dobilo ime po lipi na dvorišču Urbančičeve gostilne, kjer je bil leta 1899 ustanovni zbor. Tudi ime društva nosi močan simbolni pomen. Tu je vse nabito s pomeni.
Državna meja, ki je in je ni
Bazovica ni samo meja med različnimi spomini, vas se je naučila živeti tudi z resnično, državno mejo. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je ta postala neopazna, vendar še kako živa v navadah ljudi. “Meja je med Slovenci na tem območju zgradila psihološko, vedenjsko različnost,” ugotavlja Miot. “Čeprav je v Bazovici in v sosednji Lokvi v Sloveniji vsaj polovica ljudi v sorodstvu, čeprav so včasih imeli skupno šolo, pa vendar ne živimo skupaj. V Lokvi je tudi precej mladih Slovencev iz Italije, ki so si tam kupili stanovanje, toda o simbiozi ne moremo govoriti. Pogledi na svet so zelo različni.”
Za Tatjano pa je zdaj, ko ni več državne meje, znatno boljše. “Meja je zmeraj meja,” pravi. “Pri nas ni bila namišljena, bila je še kako realna. Če državna meja poteka le slab kilometer od tvojega doma, ne moreš narediti koraka, ne da bi trčil obnjo. Graničarji so jo stalno nadzirali. Bila je politična, ideološka meja.”
Tako močna in ostra je bila, da jo nekateri še zmeraj podoživljajo. “Mnogi Italijani se je še danes ne upajo prestopiti, kot da bi bil na drugi strani krvoločni moloh,” pravi Miot.
A stvari se vendarle spreminjajo, zlasti pri mladih. Danes tudi napetosti ni več. “So bila leta, ko si se sprehajal po drevoredu XX. septembra v Trstu in nisi smel govoriti slovensko,” pravi Tatjana. “Zdaj tega ni več, svet se odpira.”
Ampak v Bazovici lahko govorimo še o tretji meji, o tretjem limesu, ki je še najmanj opazen, a ki brbota pod na videz mirno vsakdanjo površino kraja. Gre za mlade, za njihove poklicne perspektive, ki jih je čedalje manj. In za sorazmerno nizko rodnost. V Bazovici živi 650 ljudi, med njimi pa je mladih čedalje manj. “Ko sem hodila v osnovno šolo je bilo v njej 45 do 50 otrok, danes jih je mogoče 20,” pravi Tatjana. “Tudi v društveno dejavnost se le stežka vključujejo, v zboru ne marajo peti, ker so v njem večinoma starejši pevci. Potrebno si je izmisliti nove, za mlade bolj zanimive stvari.” Mladi so lani prvič organizirali dramsko skupino. Uprizorili so detektivko Umor na plaži, režiserja in mentorja Adrijana Rustje. Ampak to je društvena, prostočasna dejavnost. Poklicne perspektive za mlade so še zmeraj zelo meglene.
Sinhrotron kot tujek
Bazovice se dotika svetla, pravzaprav bleščeča prihodnost, a se zdi, da je nihče ne opazi. Tu živi in utripa tržaški sinhrotron Elettra, največji pospeševalnik osnovnih delcev v Italiji, “svetlobni vir tretje generacije, ki danes predstavlja osrednji del znanstvenega centra Sinhrotron Trst za raziskave v biologiji, kemiji, medicini, fiziki materialov in površin,” piše na njegovi spletni strani.
Tu, tik ob robu vasi je zraslo znanstveno, tehnološko naselje. Ampak ... zdi se, da živi neko povsem svoje življenje, povsem oddvojeno od vaškega. Kot da bi stopil v drug svet.
“Sinhrotron je res tujek,” pravi Miot. “Nek ruski znanstvenik, ki je delal v sinhrotronu, se je čudil, kako to, da Bazóvci nismo ponosni na to napravo, ki je ena najpomembnejših, največjih v Evropi in na svetu. Ampak kako naj bomo ponosni, če živi svoje življenje, če nas ignorira. Vemo da se tam čez nekaj dogaja, a ne vemo, kaj. So, kot da bi bili na Marsu ali Luni.” Čista znanstvena fantastika torej.
Mar Bazovica ne vidi v sinhrotronu prav nobene priložnosti za razvoj, nas zanima. “So na tako visoki tehnološki, znanstveni ravni, da ni možen noben kakovosten stik,” odgovarja Miot. In dodaja, da bi se morali vsaj slovenski znanstveniki, ki delajo v sinhrotronu, potruditi in navezati stik z domačini ter tako prebiti mejo nezaupanja.
Pesnica
V Bazovici je tako začrtan še en limes. In mogoče je kje še kakšen. Recimo tisti, ki ga živi Tatjana. Je predsednica slovenskega kulturnega društva, a piše poezijo v italijanskem jeziku. Pri založbi Ibiskos v Toskani sta izšli že dve njeni samostojni pesniški zbirki. “Poezije pošiljam na natečaje, večkrat jih nagradijo, najboljše objavijo v antologiji,” pravi Tatjana. Poezijo je poskušala pisati v slovenskem jeziku, a pravi, da ji največkrat ni šlo. Tako je v obmejnem svetu, kjer se identitete prekrivajo, križajo in razraščajo v nove, še neraziskane svetove.
ROBERT ŠKRLJ
