V svetu skrčenega časa
Včeraj zvečer so v Šmartnem v Brdih prikazali film Prostor v tej galaksiji, ki ga je posnel Alvaro Petricig, avtor iz Nadiških dolin. Film raziskuje vedno zapletene odnose med osebnimi spomini in podobami (fotografijami in posnetki) preteklosti.
Sprašuje se, kako osnovati medsebojno delitev kolektivnega spomina.
“Vsak ima pravico do spominjanja,” je pred dvema dnevoma v Brdih na istem Festivalu Sanje dejal eden največjih sodobnih bosanskih pisateljev Miljenko Jergović in v mislih je imel našo nekdaj skupno domovino. In na istem mestu v teh dneh tudi Boris Pahor, pričevalec 20. stoletja, ko je rekel: “Italijani se ne spominjajo tega, kar so naredili pred letom 1945. Oni se kot narod ne spominjajo. Velikokrat me kličejo, da jim pridem govorit o fašizmu. Kajti Italija Italijanov ne uči o fašizmu. Nasprotno; ne pove jim ene vrstice o tem, kaj je bilo pred fojbami, ki pa se jih spominja vsako leto 10. februarja.”
Težko bi rekli, da gre za naključje, a tudi Miroslav Košuta je na istem mestu te dni govoril o spominu in času. “Spomin je ohranjanje preteklega časa. Je doživljanje preteklega časa kot nečesa živo sedanjega,” pravi Košuta. In še: “Spomin ima posebno vrednost. V spominu se bridki trenutki pokažejo kot vrednost preživetega.”
Spomin je definitivno kategorija, ki v času, ko se staro ruši in nastaja novo, ter prostoru, ki je črta med dvema kulturama, narodoma, predvsem pa dvema interpretacijama (zgodovine), igra pomembno vlogo. Zato ga vsi izrekajo s tako veličastno dikcijo.
Spomin ali pozaba
Obiščem Kinoatelje, ki deluje na stiku dveh interpretacij. Na mizi imajo projekt, na katerem je pisalo Arhiv spomina, a ga je režiserka Anja Medved prečrtala in napisala Arhiv pozab. Kot temelj proučevanja so si vzeli protislovja, ki so posledica dolgoletne prisotnosti meje in se kažejo tako v kompleksnosti obmejnih identitet kot v konstruktih nacionalnih zgodovin. “Namen je spodbujanje družbene imaginacije, ki temelji na reflektiranju odnosa med osebnim in kolektivnim spominom,” pravi Anja in pojasni, da je prav ta sposobnost razmisleka o lastni poziciji v svetu tisti pogoj za kvaliteto sobivanja različnih kultur v prostoru, ki ga meja ne ločuje več. Pravi, da je to projekt, ki deluje tako na področju ohranjanja kulturne dediščine kot tudi na področju produkcije sodobne umetnosti. V Kinoateljeju se namreč zavedajo, da je film odlično sredstvo za opazovanje še tako skritih družbenih sprememb.
“Seveda, že Darko Bratina je menil, da je film najboljše sredstvo za razumevanje družbe, zgodovine in kulture,” se je oglasila Mateja Zorn, ki v Kinoateljeju vodi neki drug projekt za drugo mizo. To je Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji, ki so jo ustanovili v spomin svojemu ustanovitelju, senatorju Darku Bratini. Kot sociolog in filmski kritik je videu, filmskemu in televizijskemu sporočanju pripisoval posebno spoznavno vrednost. Nagrada ostaja zvesta tej viziji. Vsako leto izbirajo in izberejo dela, ki estetske vrednote dopolnjujejo s posebno pozornostjo do zgodovinskega in družbenega spomina in okolja. In prav v tem trenutku se krešejo ideje, predlogi, argumenti, kateri filmski avtor bo decembra prejel to prestižno nagrado in si zagotovil monografski pregled svojega dela. O možnih imenih, ki so v igri za nagrado, še niso želeli črhniti niti besede, saj pripravljajo uradno razglasitev v oktobru.
Nagrado so prvič podelili leta 1999, in sicer režiserki Maji Weiss; sledili so bosanski režiser Srdjan Vuletić, pa Jan Cvitkovič, tržaški filmar Aljoša Žerjal, televizijski novinar in avtor reportaž Dimitrij Volčič, fotograf in fotoreporter Edi Šelhaus, srbski režiser Želimir Žilnik, bolgarska režiserka Adela Peeva, armenski režiser Harutjun Hačaturjan ter češki filmar Miroslav Janek.
Film nadomešča spomin
“Živimo v svetu skrčenega časa,” naprej razmišlja Medvedova. Videz lahko popolnoma nadomesti resničnost in informacija prehiti lastno sporočilo. V vsem tem prehitevanju pomenov pa se mimogrede zgodi, da pozabimo, v čem je smisel.
“Hitreje kot se svet spreminja, večja je želja po ohranjanju spomina.Film je bil izumljen z namenom, da bi ljudem razbremenil in nadomestil spomin,” je prepričana Anja Medved. “Poglejte, fotografije v gibanju oživijo še tako pozabljene trenutke.” Včasih si želimo podobe naših dragih, podobno kot v spomin, vtisniti na celuloidni trak in jih s tem balzamirati zase in za naše zanamce. In prav zaradi te možnosti ohranjanja lahko danes spomin umestimo med kulturno dediščino.
Nove digitalne tehnologije omogočajo množično dostopnost do snemalnih naprav. Pričakovati je, da bo prihodnost zgodovine spremenila naš odnos do preteklosti in lastne identitete. “Ne gre zgolj za lažje ohranjanje zgodovinskih virov in razumevanje preteklosti, gre za radikalno spremembo odnosa do preteklosti,” je prepričana Medvedova. Zato se je v okviru Kinoateljeja rodila ideja o zasnovi arhiva spominov Nove Gorice in Gorice, nekakšnega albuma obeh mest, sta povedali Anja Medved in Nadja Velušček, sicer avtorici dokumentarnih filmov, v katerih obravnavata naš zahodni obmejni prostor. Tokrat gre za digitalni prostor, kjer se hranijo spomini občanov. Gre za darilo, ki ga sedanji prebivalci obeh mest poklanjajo bodočim generacijam. Gre za ohranjanje osebnega stika prebivalcev s preteklostjo, stika s prostorom, kar naj bi konec koncev prispevalo tudi k temu, da družba ne bo več tako pasivna do lastne preteklosti in do okolja nasploh.
Čeprav to nalogo opravljajo javne institucije, pa v Kinoateljeju menijo, da so potrebne tudi takšne javne pobude, ki obravnavajo območje “nikogaršnje zemlje”, ustvarjajo priložnosti za srečanja različnih jezikovnih, socialnih in generacijskih skupin ter tako vrednotijo javni prostor.
Končno Galaksija
Neki režiser nenadoma umre med pripravami dokumentarca z naslovom Prostor v tej galaksiji. Film naj bi raziskoval vedno zapletene odnose med osebnimi spomini in podobami, sprašuje se, kako osnovati medsebojno delitev kolektivnega spomina. Režiserjeva prijateljica, tudi sama dokumentaristka, se odloči, da bo zaključila njegov nedokončani projekt. Začne z materialom, najdenim v njegovem stanovanju ...
To je sinopsis filma Prostor v tej galaksiji, pod katerega se je podpisal Alvaro Petricig iz Nadiških dolin in so ga sinoči premierno predvajali v Hiši kulture v Šmartnem v okviru festivala Sanje v Medani, dnevi knjige in vina. V svojem filmskem eseju, vizualno bogatem in estetsko subtilnem ter globoko razmišljajočem, obravnava spomin, protagonist pa se locira takole: “Izhajajoč iz prostora, ki mi je bil po sili razmer dan v tej galaksiji, sem skušal videti, katera je bila v resnici zgodba, v kateri sem bil jaz le kaplja vode. Katera je bila reka, v kateri sem bil le kaplja in kako je reka tekla. In pravkar sem kaplja in lahko upravičeno govorim o tej reki.”
Petricig tudi sicer sodeluje v Študijskem centru Nediža v Špetru v Benečiji, kjer so se zadnja leta posvetili predvsem raziskovanju in popisovanju različnih vrst dokumentarnega gradiva: besedil, filmov, fotografij, pričevanj. Arhiv se iz dneva v dan bogati in skrbno vzdržuje, spodbuja študije, publikacije in razstave. Je kot odprta skrinja, spodbudna in živahna, ki pričevanja preteklosti in sodobnosti povezuje s sodobnim svetom in tujimi kraji ter sproža nove debate.
V Prostoru v tej galaksiji pravi: “ Sprašujem se, če so te podobe to, kar imenujemo spomin. Ampak spomin na kaj in predvsem na koga? Moj oče je namreč umrl pred kakšnim letom. Kakšen pomen imajo za nas, ki smo še živi, te prikazni realnosti, ki so medtem postale neresnične? Podobe, ki jih je fotokemični proces ujel in odvzel metabolizmu življenja. Podobe, ki tičijo na dnu kake omare, kot da bi bile prah spomina. Mrtvi spomini, daleč od življenja, ki jih je ustvarilo in ki se je prav tako spremenilo v spomin.”
Med zanimivimi dokumentarnimi filmi, ki jih navajajo v Študijskem centru Nediža, naj omenimo še Človek iz Srednjega, Il paesaggio sommerso (Potopljena krajina), Starmi cajt - Il tempo ripido in Sarce od hiše, Poti Cilje Bliske, pred kratkim pa so izdali obsežno knjigo, pravzaprav izjemen vizualni in študijski projekt o Tinu Piernovem, fotografu iz Tarčmuna, ki so jo uredili Roberto Del Grande, Alvaro Petricig in Michaela Predan. Tudi tu gre za spomin. Tin Piernu je v petdesetih letih fotografiral ljudi Nadiških dolin, ustvarjal je portrete za različne potrebe in priložnosti, tudi za spomin. “Skupno jim je le eno: sposobni so zmanjšati odmik,” pišejo v knjigi. Takšen fotografski portret pomeni vizualni odmik med identiteto osebe in njenim videzom ter tudi prostorski odmik, ki ločuje moža, ki je odšel za zaslužkom, in ženo, ki je ostala na Tarčmunu. In preprosta fotografija ta odmik lahko izniči! To je njena magična moč, to je fotografska čarovnija, ki tako zelo preveva tudi spomin.
KLAVDIJA FIGELJ
