Vedno je bitka za primat, kateri petelin bo prvi na gnoju
Leta 1991 je bil Ivan Vodopivec predsednik skupščine občine Sežana in delegat v zboru občin. 26. junija 1991 se po celodnevnem pogajanju z Ljubljano, od koder ni in ni bilo kakšnih konkretnih navodil, ni udeležil večerne državne proslave. Predsedstvu države je poslal telegram, da se slovesnosti ne bo udeležil: “Dolžnosti mi narekujejo, da sem v teh težkih trenutkih ob ramenih svojih občanov.” Ura je bila 20.58.
Tedanja občina Sežana je obsegala območje sedanjih štirih (poleg Sežane še Komna, Divače in Hrpelj-Kozine). Ivan Vodopivec je bil torej na čelu občine, ki je bila 26. junija 1991 po odhodu tankov iz Ilirske Bistrice prva na udaru.
“V zraku se je čutilo, da se nekaj dogaja. Tudi v Sežani smo to čutili. Tisto jutro smo bili vsi iz ožjega občinskega političnega vodstva na oddelku za obrambo. Vezist je prišel povedat, da je na pošti prestregel pogovor, da bodo šli tanki ven. Rekel sem, naj pošlje šifrirano v Ljubljano in da čakamo navodila, kaj moramo narediti. Dolgo smo čakali, in potem so prišla navodila za barikade. Pozno so prišla. Tanki so šli iz Ilirske Bistrice po Vremski dolini in proti Kozini, mi pa smo dobili naloge, naj se dela barikade pod Štanjelom ... Pa smo klicali v Ljubljano, da ni logike in ko smo hoteli kaj bolj konkretno, so to prepustili lokalni iniciativi. Tako da ni bilo prav sinhronizirano,” se spominja Vodopivec.
Odpor ljudi je psihološko vplival na JA
Ob tem poudarja, da je bilo v lokalnem okolju izredno sodelovanje med milico, teritorialno obrambo in civilnim sektorjem. In ko so se tanki pomikali iz Ilirske Bistrice proti Divači, so podjetja že dajala tovornjake in stroje za barikade, zapirala se je pot proti Lokvi in naprej proti Sežani. Načrtovali so, da bi na železniški postaji potegnili vlak, ki je bil tam, tako da tanki ne bi mogli priti do meje. Tanki so šli za karavlo v Lipici, kar je bilo tudi sporočeno železnici, vendar vlaka takrat niso potegnili. Zatajili so in tanki so prišli do Fernetičev. “Danes pa so vsi železničarji osamosvojitelji, kar je malo diskutabilno,” pravi Vodopivec.
Ključno vlogo pri postavljanju barikad so imeli milica, civilni sektor in teritorialna obramba, najbolje pa je bila organizirana milica. “Vse je bilo izredno sinhronizirano in tudi pretok informacij je bil zelo profesionalen. To je tudi pripomoglo k zaustavljanju vojske. Na vojake pa je psihološko izredno vplival odziv oziroma odpor ljudi, prebivalstva, zlasti ko so tanki šli skozi Lokev. Odpor ljudi jih je zmedel. Posadke v tankih so bile še mešane. Ko smo se pogovarjali z njimi, so rekli, da gredo branit mejo. Ničesar niso vedeli, niso imeli radia ... Vse skupaj jih je tako zmedlo, da so bile na koncu, ko so prišli do Fernetičev, ene cevi usmerjene proti Italiji, ene pa nazaj. Ti ubogi fantje so bili v čudni situaciji, lokalni oficirji pa so odigrali svoje, ker so poznali te poti, kam in kako se pride.”
V popoldanskem času je bil Črni Kal zaprt, zapirala se je meja z Italijo. Nekateri iz obalnega območja so šli na večerno državno proslavo v Ljubljano tudi preko Italije. “Jaz sem se odločil, da ne grem, sem poslal tudi telegram, saj sem čutil, da moram biti med svojimi ljudmi. To je bilo tudi prav, bil sem operativen, skupaj z ekipo mobilen, zadeve je bilo treba organizirati. Tudi danes, po 20 letih, čutim, da je bilo tako prav, da ni samo parola, da si z narodom. Ljudje dejansko potrebujejo, da je tisti, ki jih vodi, z njimi.”
Med drugim so izvedeli, da naj bi JA nameravala “poloviti” vodstvo občine in so zato vsak večer spali na drugi lokaciji, ne doma. “Če je kdorkoli kaj potreboval, ni bilo vprašanj, ne glede lastnine, ne za kaj skuhati, pripeljati, organizirati ... Zdaj s časovno distanco lahko rečem, da je bilo vzdušje izjemno. Se je pa v dneh, ki so sledili in ko so se stvari zaostrovale, pokazalo, da so bili enako kot mi organizirani tudi na strani JA in določeni ljudje. Ne bom rekel, da samo oficirji ali oficirske družine in simpatizerji, saj so imeli včasih, ko sva se s polkovnikom, mojim nasprotnikom, pogajala - pri vsej milici, teritorialni in obveščevalcih - dosti boljše in bolj ažurne podatke kot mi.”
Vodopivec pravi, da na tem območju ni bilo jurišnikov, stvari so delali preudarno, z glavo, saj so se morali na koncu sami odločati. “Ni bilo sinhronizacije med republiškim vodstvom in bazo, ni bilo vse idealno. Ko smo dobili poziv za skupščino, sem šel z miličniškim avtomobilom in so imeli napačne koordinate. No, v Senožečah smo se zaleteli v srno in je bilo konec potovanja ... Vendar smo imeli koordinate za Kočevski Rog, skupščina pa je bila v Ljubljani.”
Cilj razorožitev, ne mrtvi in ranjeni
Na terenu je bilo marsikaj prepuščeno lokalnim potezam. “Po 20 letih sem zadovoljen, da se je odvilo tako, kot se je. Nismo imeli ne mrtvih ne ranjenih, ker smo delali s pametjo. Cilj je bil, da se dogovorimo. Tukaj smo imeli izredno dosti sredstev, od eksplozivnih min, raket, vozil, do vojakov, ki so se predali, ampak smo se o vsem zmenili človeško. Nikomur ni bil cilj, da dobi medalje, ampak da se ohranijo človeška življenja, tako na naši kot na njihovi strani. V bistvu pa smo imeli tudi zelo veliko sreče.”
Za Primorce je bil 26. junij 1991 nedvomno pomemben dan in čeprav so nekaj časa celo predstavniki najvišjega državnega vrha trdili, da niso nič vedeli o premikih tankov na Primorskem, se je skozi 20 let izkazalo, da so bili vseskozi obveščeni. Čemu torej sprenevedanje in pravzaprav odrekanje pomembne vloge Primorcem? “Osebno stvari gledam z vidika Sežane, ki je bila majhen kamenček v mozaiku te Primorske,” pravi Vodopivec.
“Že 15 minut potem, ko so šli tanki iz vojašnice v Ilirski Bistrici, je bilo z naše strani v Ljubljano poslano šifrirano sporočilo. Zagotovo so takšna obvestila poslale tudi milica, teritorialna, ostale občine. Obveščeni so bili. Je pa res, da smo potem dolgo, dolgo čakali odziv Ljubljane. Kaj narediti, kako se organizirati, kako ustavljati to armado, konkretne postopke, dokler na koncu nismo prišli do tega, da je najboljša lastna iniciativa. Primorska, če gledamo zgodovinsko, je vedno bila neka specifika v Sloveniji. Dolgo smo potrebovali, da so tudi v šoli začeli učiti, da so Tigrovci začeli upor proti okupatorju. In tudi zdaj so bila potrebna leta za priznanje, da so bili takrat, ko so v Ljubljani praznovali, v Sežani tanki. Tudi to je bil eden od razlogov, da ni bilo komunikacije. Realno bi bilo, da bi stanje, kakršno je bilo, takrat priznali, lahko bi priznali, da ni bilo prav vse narejeno, ker bi lahko bilo tudi malo drugače. Je pa vedno ta bitka za primat: kateri petelin bo prvi na gnoju. Tudi ideološko je bila med Primorci in tistimi, ki so bili takrat na oblasti, razlika, kateri bo večji petelin na gnoju. Razlike so bile tudi v pristopih do razreševanja. Mislim pa, da smo lahko vsi Primorci izredno ponosni, da smo do tega pristopili s pametjo, vendar odločno, ne zaletavo, kar so, vsaj nekateri, od nas pričakovali. Naš cilj je bil v bistvu razorožitev, da smo prišli do teh sredstev, ne pa mrtvi in ranjeni, kar so si nekateri želeli. Danes bi me, posebej glede na to, kaj vse se je zgodilo s to državo po 20 letih, zelo bolelo srce, če bi analiziral pri sebi - če bi bil kakšen mrtev Kraševec - zakaj je bil mrtev, ali smo vse naredili, da bi to preprečili. Pa tudi na strani JA, v kateri so bili vojaki, mladi fantje iz vse bivše Jugoslavije, bi bilo škoda, če bil kakšen mrtev brez potrebe.”
Vodopivec ob tem dodaja: “Lahko smo ponosni, da smo se znali upreti in pretežno sami organizirati dan prej, ko Slovenija še ni bila pripravljena na to. Da smo bili vsi kot eden in je to trajalo do trenutka, ko so vse tanke naložili in jih odpeljali. Dostojanstvo ljudi se je pokazalo od prvega trenutka, ko so tanki prihajali. Ljudje so pokazali odpor, nasprotovanje, vojska je čutila, da je nezaželena. Poudaril bi tudi, da se nihče ni izživljal nad vojaki, ko so odhajali kot poraženci. Ljudje so spet dostojanstveno pokazali, da jih ne želijo več tu. Vojaki so takrat šli s sklonjenimi glavami, Primorci pa so pokazali višino in globoko moralnost.”
SILVA KRIŽMAN
