Vetrne elektrarne so prevara stoletja

Glavni namen združenja je opozarjati na drugo plat medalje vetrnih elektrarn, saj v glavnem pride do javnosti le tista, ki jo prikazujejo investitorji. In predvsem, da pridejo do javnosti pravi podatki.

Zahtevajo podatke o vplivu vetrnic na CO2

Čeprav bi morali biti ti dosegljivi, pri vetrnicah in njihovem vplivu na izpuste ogljikovega dioksida (CO2) namreč ni tako. Neodvisne raziskave kažejo, da so učinki vetrnih elektrarn na zmanjšanje CO2 skoraj nikakršni, toda investitorji in uradna evropska politika še vedno trdijo, da vetrne elektrarne kot obnovljiv vir zmanjšujejo izpuste CO2, ker nadomestijo del klasičnih energentov.

Ker politika noče prisluhniti stroki, temveč očitno podlega kapitalu in njegovim lobistom, je EPAW vložil na Evropsko sodišče zahtevo, da Evropska komisija predstavi podatek, koliko izpustov CO2 so zmanjšale vetrne elektrarne. Postopek pred sodiščem še ni končan.

V Nemčiji, ki ima več kot 25.000 vetrnih elektrarn, niso zaradi njih zaprli niti ene elektrarne na premog. Tudi tehničnih izgledov ni, da bi se zmanjšali izpusti CO2, pravi mag. Tomaž Ogrin iz Zveze društev za varstvo okolja v Sloveniji, ki je doslej edina članice EPAW. “Zaključek ene izmed knjig, ki se ukvarja z vetrnimi elektrarnami, je, da je to prevara stoletja,” povzema svoje izsledke po prebiranju številnih študij in analiz neodvisnih strokovnjakov.

Vetrnice rabijo rezervo

Glavni problem je, da vsaka vetrna elektrarna potrebuje za čas, ko ni vetra, svoj “nadomestek”, ki vskoči namesto nje. Veliki distributorji električne energije, kot je nemški Eon, morajo kar 80 do 90 odstotkov nazivne moči vetrnih elektrarn, pokriti z “back-upom”, torej s klasičnimi elektrarnami v rezervi. Da lahko te elektrarne vskočijo, morajo biti stalno pripravljene, kurijo pa jih na premog ali plin.

Vetrne elektrarne namreč ne proizvajajo energije, ki bi jo lahko skladiščili, temveč jo morajo takoj oddati v omrežje in od tam porabnikom. V električnem omrežju pa je zanesljivost prva stvar. Kako zelo pomembna je, so pred časom opozorili nemški industrialci, ki so od kanclerke Angele Merkel zahtevali, naj kaj ukrene glede kakovosti (frekvence) električnega omrežja. Nemški industriji, ki je zelo natančna, namreč taka nihanja škodujejo. Do nihanj pa prihaja zaradi nestabilnih virov, kot so sončne in vetrne elektrarne.

Vetrne elektrarne poganja denar

Zakaj jih torej uradna politika še podpira? “Vetrne elektrarne poganja denar. To se je videlo tudi pri fotovoltaiki. Ko so subvencije padle, se je v tej panogi takoj zgodila kriza. Podobno bo morda pri vetrnih elektrarnah,” pravi Ogrin. Za zdaj so dobički pri vetrnih elektrarnah izredni. To poganja vetrne elektrarne tudi pri nas, saj država jamči 15 let visoko ceno. Medtem ko se cena električne energije na trgu giblje pod 40 evri za megavatno uro, bodo lastniki vetrnih elektrarn pri Dolenji vasi, Senožečah in še kje, če jih bodo zgradili, megavatno uro prodajali po 95,38 evra. Vseh 15 let. Zato so naložbe v vetrne elektrarne tako zanesljive, s tako jasnim donosom, kot praktično nobena druga naložba.

To je posredno priznal tudi Anton Korošec, investitor oziroma direktor podjetja, ki je postavilo vetrno elektrarno pri Dolenji vasi, ki je izračunal, da se jim bo naložba poplačala v sedmih letih, preostalih osem let pa bodo od nje prejemali čisti dobiček.

Kaotična slovenska energetska politika

Vetrne elektrarne plačujemo davkoplačevalci pod krinko evropske direktive 20/20/20 (njene zahteve, povezane z obnovljivimi viri, pravijo, da moramo do leta 2020 doseči 20-odstotni delež obnovljivih virov). Toda vsaka država je povsem samostojna pri tem, kako doseže te odstotke. Avstrija in Norveška bosta še naprej vzdrževali hidroelektrarne, Velika Britanija, ki jih ima malo, bo iskala druge vire.

“Slovenija bi lahko dosegla cilje 20/20/20 povsem brez vetrnih elektrarn, zgolj z uporabo sonca za ogrevanje in ohlajanje (s kolektorji, ne s fotovoltaiko). Pa tudi s fotovoltaiko smo cilje verjetno že skoraj dosegli,” pravi Ogrin.

Tako bomo brez potrebe porabniki električne energije plačevali dodatek za obnovljive vire, medtem ko bo industrija, kot kaže, vsaj deloma svoja plačila znižala. In medtem ko bo državna energetska politika s težko prigaranimi milijoni davkoplačevalcev (na leto naj bi za obnovljive vire pri računih za elektriko doplačali od 120 do 140 milijonov evrov), bo ta ista državna energetska politika z drugo roko vse to podrla. Z gradnjo plinovodov Kalce-Jelšane in Ajdovščina-Lucija bo povečala porabo plina kot klasičnega energenta. Plin bo tako požrl vse tiste odstotke, ki jih bodo prinesle vetrne elektrarne. “To je kaotična energetska politika,” zato opozarja Ogrin.

Nevaren nizkofrekvenčni hrup

Epaw že dolgo opozarja tudi na problem hrupa nizkih tonov, ki se ga ne da dušiti. Zato je Avstralija že sprejela pravilo, da mora biti vetrna elektrarna v primeru, če gre za eno vetrnico, oddaljena vsaj dva kilometra od človeških bivališč.

Če obratuje v skupini oziroma na polju več vetrnic (pri Senožečah jih načrtujejo več kot 40) pa vsaj deset kilometrov, ker so ugotovili, da je v tem primeru nizkofrekvenčni hrup dosti hujši kot pri eni sami vetrnici.

MARICA URŠIČ ZUPAN, PN, 23.8.2013