Vojna ali le vojaške vaje

O tem dnevu so med drugim govorili tudi na okrogli mizi, ki sta jo pripravili medijski hiši Primorske novice in Radio Koper. So se na “dan prej” dogajali le premiki, ali se je že začela vojna? Jelko Kacin, v času osamosvajanja minister za informiranje, je, na primer, o tem dnevu in zanikanju vojne v enem od pogovorov dejal: “Naša taktika je bilo ignoriranje in zanikanje tankov na primorskih cestah.”

Tanki so iz vojašnic v Pivki in Ilirski Bistrici proti mejnim prehodom z Italijo krenili že okoli poldneva 26. junija, pred večerno proslavo v Ljubljani. A o tem, kaj se je dogajalo na primorskih cestah, ostala Slovenija ni vedela ničesar. Še pred proslavo je v Divači odjeknil tudi prvi strel. Je to že bila vojna?

“Ko krene tank z golimi gosenicami in drobi cesto, pomeni, da je to agresor, ki hoče povzročiti škodo in kaže moč. Ko pride pred ljudi pri Divači, ko zbije človeka na motornem kolesu in ko strelja na dva državljana, to ni miroljubno dejanje. To je vojna,” je jasen Danijel Božič, v času osamosvajanja Slovenije aktiven pripadnik Teritorialne obrambe in poslanec. “Če greš s tankom na mejne prehode, ko kreneš ven iz območja kasarn, da boš zaščitil SFRJ ... Tisti trenutek, ko je krenila jugoslovanska armada izven območja kasarne, izza ograje, takrat je nastopil trenutek agresije.”

Hkrati pa Božič priznava: “Drugo je, da sta vlada in predsedstvo morala - zaradi tega, da so tekle stvari politično pravilno - imeti stališče, da mora poteči toliko ur od trenutka razglasitve samostojnosti. Dejstva so bila taka, ampak mislim, da nihče ne zanika, da se je vojna začela 26. junija, ne pa s prihodom nekih štirikolesnikov čez Črnomelj v Slovenijo 27. junija ponoči”.

Da ocene Ljubljane in Primorske niso povsem enotne in da med njima ni razhajanj o tem, kje in kdaj se je začela vojna, priznava tudi nekdanji minister za notranje zadeve Igor Bavčar. “Dejstvo je, da je predsedstvo na moj in Janšev predlog sprejelo v zgodnjih jutranjih urah 27. junija ukaz o tem, da zavarujemo suverenost tudi z orožjem. Takrat smo mi formalno dobili možnost, da lahko odgovorimo tudi z ognjeno silo in da lahko uporabimo orožje. V tistem trenutku, ko sta Popov in Čad začela s premikom proti mejam - kajti to je bila v nekem smislu vojna za meje, načrt Bedem je temeljil na tem, da se Slovenijo osami, jo ekonomsko blokira in jo na ta način prisili, da odstopi od svojih političnih namer -, smo lahko po eni strani počeli samo to, kar smo počeli, na nek način blokirali armado z golimi rokami.” Pri tem Bavčar, ki poudarja, da je tudi sam Primorec, priznava, da je JLA v Divači tudi streljala.

Res je bilo le, kar je bilo na televiziji?

A nadaljuje z opravičevanjem takratnega ignoriranja dogajanja na primorskih cestah skozi medijsko prizmo. V svet so namreč šle šele podobe tankov, ki so iz vojašnic krenili 27. junija. “Medijsko je ta zadeva takrat obrnila mednarodni sentiment na našo stran. V tistem trenutku, ko so kamere zabeležile brutalno prodiranje tankovskih kolon in mečkanje vsega pred seboj, so nam omogočile, da smo na tistih znamenitih tiskovnih konferencah pokazali, da se mi branimo in ne napadamo. Glede na načrte, ki smo jih imeli, si včasih, to moram reči, sam sebi čestitam, da nismo tako hitro reagirali na te kolone. Kajti po načrtih, ki smo jih imeli, bi morale naše enote vojaške sile ustaviti na vratih kasarn. In če bi se to zgodilo, bi bila optika - bom rekel, ker veste, da živimo v virtualnem svetu, kjer je res to, kar je na televiziji, ne to, kar se v resnici zgodi -, morda res na začetku malce drugačna.”

Vojna ali vojaške vaje

Temu je Danijel Božič dodal nekoliko provokativno opazko, da imajo nekdanji pripadniki Teritorialne obrambe - kljub temu, da je predsedstvo 27. junija zjutraj sprejelo sklep o razglasitvi vojne - v vojaških knjižicah še vedno zapisano, da so bili na vojaških vajah. HELENA RACE

Več o tem preberite v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.