Vrhpoljci so JA zamešali štrene
Ob prodiranju tankovske enote proti Vipavi in tudi na splošno prve dni vojne za samostojno Slovenijo je bilo treba razumeti hitro, oceniti pravilno in izvesti učinkovito, reagirati takoj - seveda z vso odgovornostjo.
V najbolj kritičnih dneh osamosvajanja sta veliko vlogo odigrali samoiniciativnost in iznajdljivost posameznikov in nasploh milice, TO, delavcev v carini, v občinskih upravnih organih, vodstvih občin in krajevnih skupnosti ter nasploh med posamezniki, ki so se zavedli kritičnega trenutka.
Morali so se ustavljati
Prva poročila (26. junija 1991 ob 11.05) o bližajočih se oklepnih kolonah JA iz vojašnice v Pivki proti Vipavski dolini so bila - povsem razumljivo - nekoliko zmedena in nepopolna. Bila pa so dovolj jasna, da gre zares! Po dokončno zbranih podatkih je bila prva kolona sestavljena iz treh bojnih oklepnih vozil, dveh tovornjakov z vojaki in enim terenskim vozilom. To kolono so na Rebrnicah zaustavili z zaporo ceste - z inscenirano prometno nesrečo ob 12.05. Drugo kolono, ki je bila tudi namenjena iz Postojne v Vipavsko dolino, so sestavljali dve oklepni bojni vozili, štirje tovornjaki z vojaki in vozilom prve pomoči. Ta kolona je pripeljala na vrh Rebrnic ob 12.20 in ni mogla naprej zaradi blokad na Rebrnicah in nad Otoščami nad vzporedno cesto. Obe koloni sta se ob 17. uri vrnili v Postojno.
Tretja kolona, ki je vzbujala največ groze, je bila tankovska iz vojašnice v Pivki. V njej je bilo, kot so okoli 13. ure poročali iz Hruševja, 19 tankov in še so se zbirali za nadaljevanje poti proti Vipavi. Kmalu so tankovski motorji zarohneli proti Bukovju, ni pa bila znana njihova smer: na Farmance in skozi dolino Bele do Vrhpolja in nato v Vipavo ali proti Podkraju in čez Col proti Ajdovščini.
Že čez dobro uro je bilo sporočeno, da so prvi tanki na Farmancah zapeljali proti Beli; na vsej poti so že postavljali barikade, pripadniki JA pa so ob vsaki ustrahovali z orožjem. V Zavetnikih so trije tovornjaki zaprli cesti proti Grešnici in Vrhpolju. Toda tam je že bila tudi pomoč iz vipavske vojašnice, 16 tankov je prebilo blokado, skoraj ob isti uri pa je bilo znano, da jim sledijo čez Nanos še trije tanki. Miličnika, ki sta bila ob tankih, njihove voznike so medtem odpeljali drugam, sta sicer odgovarjala grožnjam JA, češ da bosta tudi onadva uporabila orožje, če bo treba, nazadnje pa sta bila brez moči. Tanki so bili uspešnejši in so kmalu zatem predrli že drugo blokado nad Vrhpoljem. Pred tretjo, pred cerkvijo v Vrhpolju, pa so se okoli 17. ure morali ustaviti. Pred dva tovornjaka in buldožer so se v barikado postavili tudi krajani.
Pokazali, da ne bo šlo zlahka
“To je bil dan, ki bo ostal še posebej v spominu Vrhpoljcev in Vipavcev, kajti prav tu se je začel prikaz arogance in nasilništva JA v naši dolini,” se tistega 26. junija 1991. leta spominja Sonja Groznik iz Vrhpolja. “Hkrati se je odrazil gnev naših ljudi, ki so soldateski znali in zmogli pokazati, da ne bo šlo tako zlahka, kot so bili prepričani v Beogradu protagonisti drugačne politike, kot smo jo želeli Slovenci.
To so bili trenutki, ko bi lahko ena sama nepremišljena gesta povzročila, da bi vojska porušila vse okoliške hiše. Živci oficirjev so namreč dosegli mejo razsodnosti. Zaprli so Mira Bogataja in Petra Curka, ker sta se prerekala z njimi. Mira so v vojašnici v Vipavi pretepli in mu psovali Janšo. Še prej so mu ustrelili mimo glave. Še isti večer so oba rešili iz primeža soldateske, kajti na dan prej ni nihče imel ne ukaza in ne dovoljenja za uporabo orožja. Nekaj pomembnega je pa le bilo opaziti v očeh oficirjev. Spoznanje, da Slovenci nismo \'Janezi\',” se še živo spominja Sonja Groznik.
Zvečer naj bi skozi vas pripeljali še zadnji tanki. Oficirji so opozarjali razjarjene domačine, ki so v špalirju pred cerkvijo vpili in zmerjali, naj pustijo tanke mimo. Tedaj je iz Vipave prišlo večje število ljudi, ki so imeli pogum, da so se ulegli na cesto pred tanke. V vrstah so ležali in molče protestirali. Bilo je groteskno gledati vojaški strelski vod pred tanki, s puškami uperjenimi v te ljudi. Poleg voda je stal celo komandant vojašnice Vipava. Predsednik KS Branko Tomažič mu je predlagal, naj za deset minut ugasne motorje tankov, potem pa bodo tudi protestniki sprostili pot. Tako se je tudi zgodilo - še isto noč so bili tanki v vipavski vojašnici.
Tam je takrat že čakalo 15 vozil z okoli 300 vojaki, pripravljenimi za nadaljevanje poti proti mejnim prehodom. Čakali so samo še na tanke, ki pa so jih vse do 19.30 ure zadrževali v Vrhpolju. Tja pa je približno ob 21. uri pripeljal še zadnji tank, ki se je pokvaril blizu Sanabora. Zaustavil ga je živi zid. Začelo se je prerekanje, nove grožnje, tudi z orožjem. Kmalu je prispela pomoč iz Vipave in tank je po dobri uri lahko nadaljeval svojo pot.
V Ajdovščini so se takrat soočili z novo grožnjo: JA je izvršnemu svetu zaukazala, naj odstranijo blokado na hubeljskem mostu, sicer jo bodo vojaki sami. Ob 20.10 je bilo po telefonu zagroženo, da bo čez 25 minut gorela občina in da blokade ne bo več. Barikada je ostala ...
Nedaleč stran od mostu čez Hubelj, pred dvorano Prve slovenske vlade, naj bi bila ob 17. uri proslava v počastitev osamosvojitve Slovenije. Dogodki v Vrhpolju so sicer zahtevali, da se program prilagodi razmeram, ki so nastale s prodorom tankov v Vipavo - toda proslava je vseeno bila in tudi slovenska zastava je zaplapolala na drogu pred dvorano!
MAKS HOŽIČ
