“Vse mi vzemite, samo opereto mi pustite”
Na začetku devetdesetih je zaslovela posrečena reklama italijanskega oblikovalca ur. V njej se je črnolasa manekenka Shana Zadrik izzivalno slačila in gledalcem zrla v oči. Ob koncu nekajsekundnega striptiza je izrekla reklamni slogan, ki se je hitro oprijel potrošnikov: “Vse mi sleci, samo ne mojega breila.”
Lahko si zamislimo, kako bi tak televizijski oglas priredili tržaškim navadam. Česa bi Tržačani nikoli ne spustili iz rok?
Če odmislimo hrano in pijačo ter burjo in morje, bi to bila najbrž opereta. Ta gledališka zvrst je redkokje tako popularna kot v Trstu, kjer tudi obstaja društvo Prijateljev operete. Drugod se je zanimanje za to gledališko zvrst izgubilo še pred sredino 20. stoletja, zato marsikje po svetu niti ne vedo, za kaj gre. Po slovarski razlagi je opereta “odrsko glasbeno delo lahkotnega značaja s petim in govorjenim besedilom ter instrumentalno spremljavo”. A mnogi, na primer na Broadwayju, bi takoj rekli, da je to muzikal.
“Navadno je med občinstvom zelo malo mladih, predvsem so ljudje, starejši od 50 let,” je potožila Karin Malalan z Opčin.
“Res je, opereto je treba prej primerjati z muzikalom kot pa z opero,” razlaga Rossana Paliaga, ki za razne medije spremlja odrsko dogajanje v Trstu ter bližnji in daljni okolici. “Opereta je samosvoj žanr. Sploh ni opera v malem. Ena bistvenih razlik je v tem, da je opera nosilka večnih sporočil, ki so veljala v času nastanka in ki veljajo še danes. Zato lahko opero posodobiš. Opereta tega ne omogoča, ker nima v sebi univerzalnih sporočil, ampak preproste zgodbe, večkrat - prevečkrat za moj okus - so to ljubezenski trikotniki. Bistvena razlika z opero pa je tudi ta, da nastopajoči hitro prirasejo k srcu. Medtem ko operne pevce hitro pozabiš, se okrog nastopajočih v operetah ustvari pravi obred. Za publiko postanejo pravi zvezdniki, gledalci jih mitizirajo in se vzpostavi poseben odnos.”
Paliaga je potihem priznala, da opereta ni njen najljubši gledališki žanr. Zdi pa se ji škoda, da bi se mu v Trstu odpovedali. Obstaja namreč nevarnost, da bi zaradi krize v gledališču Verdi odpadel poletni festival operete, ki v Trstu traja že skoraj pol stoletja. “Dejstvo, da je opereta v Trstu tako popularna, si razlagam s tem, da je bila opereta zelo priljubljena v Avstro-Ogrski. Ta žanr se je po eni strani razvil v Franciji, po drugi pa tako v avstrijskem svetu kot v madžarskem in ciganskem. Dogajanje raznih del je postavljeno v konec 19. in začetek 20. stoletja, in tega ne moreš spremeniti. Okolje iz časa 'belle epoque' je za mnoge privlačno, v Trstu očitno še posebej.”
Po besedah Paliagove je opereta “muzejsko” delo, ker nespremenljivo prikazuje prostor in čas na prelomu 19. in 20. stoletja. “Zato opereta ni muzikal, čeprav ga z njim povezuje to, da nastopajoči recitirajo, pojejo in plešejo.”
A medtem ko muzikali doživljajo nov razcvet in gledališču Rossettiju prinašajo lep dobiček, se opereti godi precej slabše. Denarja za to zvrst je vedno manj, to pa se občuti tudi pri kvaliteti predstav. “Nedvomno je kvaliteta v zadnjih letih padla,” ugotavlja Paliagova. “Prav gotovo je za to kriva kriza, krivi pa so tudi poskusi, da se v festival operete vključijo tudi elementi, ki niso tradicionalni. Lani so, na primer, v operetno ponudbo pomešali Brechta, kar je nepojmljivo. Zlasti ljubiteljem tradicionalne operete to ni všeč. Tudi osebno mislim, da ni to način, da opereta preživi. Je pač žanr, ki ljudem ugaja tak, kot je. Komaj kaj spremeniš, že ni več tradicionalno in opereta izgubi svoje bistvo.”
Rossana Paliaga: “Opereta ni muzikal, čeprav ga z njim povezuje to, da nastopajoči recitirajo, pojejo in plešejo.”
Kljub temu operetne predstave še vedno obiskuje lepo število Tržačanov. Predstave so večinoma v Verdijevem gledališču ob Trgu Unità ali pa v gledališču Tripcovich. Zlasti tu je bil obisk še do nedavnega zelo velik, do take mere, se je spomnila Paliagova, da je vrsta za vstopnico segala kar čez cesto, do železniške postaje. Bilo je sredi devetdesetih let, ko so zaradi nerazpoložljivosti drugih gledališč večino operet uprizorili v stavbi, ki so jo iz avtobusne garaže spremenili v gledališče.
A ne takrat ne danes mladih ni bilo zraven. Kakšna izjema se vseeno najde, na primer Openka Karin Malalan. Za študentko medicine in košarkarsko vaditeljico bi težko rekel, da so ji všeč ljubezenske zgodbe iz časa Franca Jožefa. “Opereto sem spoznala še kot otrok, ker so me starši peljali na nekaj predstav,” je povedala. “Zelo dobro se spomnim Sandra Massiminija, ki je bil za občinstvo pravi idol. Ljudje so ga oboževali, tudi sama se spomnim, kako sem se šla fotografirat z njim. Potem je leta 1996 umrl in tudi mi, tako kot verjetno tudi drugi, nismo več hodili v Trst poslušat operete.”
Je pa opereta popularna tudi v Gradišču ob Soči, mestecu med Tržičem in Gorico. Karin Malalan si je operetno predstavo nazadnje ogledala tam, rada pa bi dobila vstopnico tudi za predstavo Il paese dei campanelli, ki bo v četrtek. “Navadno je med občinstvom zelo malo mladih, predvsem so ljudje, starejši od 50 let,” je potožila Malalanova. “Mislim pa, da je opereta zanimiva za mlade, ker je veliko zabavnih skečev in glasba je zelo poslušljiva, taka, da ti ostane v ušesu. Še vedno se spomnim glasbe iz operete, ki sem si jo ogledala še kot otrok.”
Za opereto je še značilno, da se vse zgodbe srečno končajo. Zato si v Trstu želijo, da bi se srečno končala tudi neprijetna zgodba gledališča ob Trgu Unità in da bi slavni Verdi poleg opernih in baletnih predstav še naprej ponujal tudi operete. In glede na to, da je opereta v Trstu najbrž bolj priljubljena kot opera, bi kak Tržačan tudi rekel: “Vse mi vzemite, samo opereto mi pustite.”
PETER VERČ
