Za ščepec slovenstva v Vilešu
Če ne bi bilo trgovine Ikea, bi v Vilešu (Villesse) ne videli slovenskih napisov. Vileš je furlansko mestece, v katerem se glavna ulica imenuje po italijanskem generalu Armandu Diazu, zmagovalcu preboja pri Vittoriu Venetu v prvi svetovni vojni.
Vidnih sledov slovenstva v Vilešu ni, in ko v gostilni omeniš slovensko manjšino, te čudno gledajo. Kot da bi bil marsovec.
A tudi Vileš bi ostal obskurno provincialno furlansko mestece, če ne bi bilo Ikeine trgovine. Švedska multinacionalka (ki že zdavnaj ni več samo švedska) je povzročila, da se je Vileš dvignil iz anonimnosti.
Marisa Ricci: “Ugotovili smo, na primer, da se italijanski klient v stanovanju boji praznih prostorov, slovenski pa ima rad praznino. To veliko pove o narodnih značajih, o kulturi.”
Dvojezičnost
Ikea v Vilešu je dvojezična, pa čeprav je italijanski jezik v njej prevladujoč in uraden, kar je razumljivo, saj je Vileš italijanska občina. A slovenski jezik ima v švedski trgovini s sestavljivim pohištvom več kot dostojno mesto, kljub mnogim napakam v napisih. Denimo v dobrodošlici je namesto “dobrodošli” napisano “dobrodšli”. A to svojo nepopolnost v trgovini priznajo in se zanjo opravičujejo.
Vodstvo vileške Ikee pravi, da so multinacionalka v multinacionalnem okolju. Zelo učinkovita marketinška poteza. Pravzaprav so v furlanskem morju in večina klientov, ki prihaja k njim, je Italijanov iz Trsta, Gorice, Vidma in Pordenona. Veneto gravitira k padovanski Ikei. Takoj zatem sledijo Slovenci iz Slovenije, zlasti Primorci. Teh naj bi bilo 16 odstotkov. Vileška Ikea je zato tudi nekoliko slovenska, saj pri nas tovrstne trgovine še ni. “A zanesljivo bo,” obljublja menedžer trgovine Ulf Seemann. “Pet odstotkov klientov je iz Hrvaške, kakšen odstotek iz Avstrije.” Zato je v trgovini poleg slovenščine slišati tudi hrvaščino. Ikea očitno nima nacionalnih ali nacionalističnih predsodkov. Ti tudi sicer niso v naravi trgovanja. Ulf Seemann je Nemec, odgovorna za stike z javnostjo pa je Furlanka iz Vidma, Marisa Ricci.
“V sektorju prodaje imamo sodelavce, ki obvladajo slovensko in hrvaško,” pravi. “Že od samega začetka smo pri selekciji kadrov, zaposlenih v trgovini, namenjali posebno pozornost znanju jezikov. Zavedali smo se namreč, da nekaj let ne bo Ikeinih trgovin v Sloveniji in na Hrvaškem.” Največ osebja z znanjem slovenščine naj bi prihajalo z območja Nove Gorice. “Ti živijo bliže Ikei kot midva z Ulfom - jaz sem namreč iz Vidma, Ulf pa živi v Trstu,” se pošali Riccijeva.
“Imamo zelo mednarodno ekipo,” dodaja Seemann. “Švede, Čehe, Slovake, Portugalca, Turek skrbi za dekoracije, imamo tudi štiri Italijane, kar štiri ...” in se zasmeje. Riccijeva pa dodaja: “Italijani so iz štirih različnih regij, da nam ne bi očitali, da podpirano samo severnjake - prvi je Siciljanec, drugi je iz Abrucov, tretji iz Torina, jaz sem edina Furlanka. In seveda so Slovenci ...”
“V lesu”
Skratka, slovenščina je v Ikeini trgovini v Vilešu bolj doma, kot je v marsikateri narodnostno mešani občini na Tržaškem in Goriškem. A tudi Vileš sam ima kljub svojemu izrazito furlanskemu videzu tudi nekaj slovenskega. Ime kraja naj bi izhajalo iz slovenskega izraza “v lesu”, v gozdu. Po drugi razlagi pa naj bi izhajalo iz besede “vile”, saj se tu reki Soča in Ter združujeta v obliki vil. Prebivalci slovenskega rodu so bili v preteklosti lastniki zemljišč, kar opazimo v priimkih slovanskega izvora. Pa tudi predel Vileša so nekoč imenovali Kokoš. Danes s slovenskimi imeni ne pridete daleč. Ofenziva italijanske armade, ki jo je leta 1918 vodil general Diaz, je pometla vse slovenske sledi. Benito Mussolini je generala kasneje imenoval za vojnega ministra. Danes je švedska Ikea iz poslovnih motivov poskrbela, da se je nekaj slovenščine znova pretihotapilo v ta kraj.
Ulf Seemann: “Bil sem zelo presenečen, ko sem ugotovil, kako izvrstno se skandinavski ali švedski način življenja ujema s furlanskim.”
Vileš je ena manjših italijanskih občin. Obsega pičlih 12 kvadratnih kilometrov, na njenem območju pa živi nekaj več kot 1600 duš. Za oblast v občini sta se maja potegovali dve neodvisni listi, ki bi ju zaradi presenetljive podobnosti v imenu lahko hitro zamenjali: Vivere Villesse (Živeti Vileš) in Viviamo Villesse (Živimo Vileš). Zmagala je prva lista in župan je postal Lucio Cabass. Pravijo, da je štiričlanski občinski odbor, ki ga vodi Cabass, mlad in neizkušen in da bo zato težko kos zalogaju, ki ga predstavlja trgovski mastodont Ikea. Pravzaprav je švedska multinacionalka mesto v mestu. V njej je redno zaposlenih 250 ljudi, vsaj sto pa je zunanjih sodelavcev. Vsak dan obišče trgovino več tisoč ljudi, kar je za majhen kraj velik problem. In to se opazi že ob samem prihodu, saj z avtoceste Trst-Benetke zapelješ takoj na veliko gradbišče, do Ikee pa prideš po številnih ovinkih.
Furlanske klobase za Ikeo
V poletnih mesecih sta dva največja lokalna dnevnika Il Piccolo in Messaggero Veneto pisala o skrivnostnem županovem izginotju. Menda naj bi bil napovedal odstop le mesec ali dva po izvolitvi, saj naj ne bi bil kos županovanju. Prav tako naj bi odstopil še en član občinske uprave.
Tudi mi smo župana dolgo iskali, vsaj en mesec. Zanimalo nas je, kako Ikeina veletrgovina vpliva na življenje kraja. Zaman. Ko smo ga končno priklicali, je zavrnil vsa namigovanja o občinski krizi in neznosnih bremenih županovanja. Napovedal je, da bo ob Ikei kmalu zraslo veliko nakupovalno središče, da dokončujejo gradnjo avtoceste iz Gorice do Vileša in da bodo kmalu rešili tudi druge prometne težave. “Z vodstvom Ikee se izjemno dobro razumemo,” pravi Cabass. “Trgovina daje delo mnogim obrtnikom v bližnji in daljni okolici. Iz bližnjega Romansa, na primer, oskrbujejo trgovino s klobasami in drugimi suhomesnimi izdelki. Zaradi klientov trgovine se je povečal obisk v restavracijah in hotelih. Prav zdaj dokončujemo obnovo glavne prometnice skozi kraj. Skratka, nobenega problema.”
A ko se sprehodiš po kraju, življenjskega utripa ne začutiš. Vileš je videti zaspan, mrtev kraj. Tako zelo drugačen od vrveža v Ikei. Ko smo nekega vročega septembrskega popoldneva obiskali kraj, so nam dobrodošlico zaželela zaprta vrata trgovin, barov in gostiln. Le tu pa tam smo opazili kolesarja, ki je hitro izginil v kakšno stransko uličico. Odprta so bila samo vrata v župno cerkev sv. Roka, a tudi v njeni notranjosti ni bilo žive duše. Vrata občinske uprave so bila zaklenjena in zamrežena. In tako se je izlet po mestecu hitro končal.
Primerjave z jedrsko centralo
V vodstvu Ikee hvalijo dobre odnose z občino. Razumljivo, takšna je pač poslovna politika trgovine. “Prejšnji župan Vileša se je zelo boril, da bi nas imel v občini,” pravi Riccijeva. “V govoru ob otvoritvi je med drugim omenil, da je boj trajal dolgih osem let, toliko, kolikor potrebuješ za izgradnjo jedrske centrale.” Seemann pa je ponosno dodal, da so imeli takojšen vpliv na območje. “Zdaj vsi poznajo Vileš po naši zaslugi.”
Lucio Cabass: “Trgovina daje delo mnogim obrtnikom v bližnji in daljni okolici.”
Ponos, ki kaže na duha časa. “Temu pravimo 'glokal', globalno v lokalnem,” razlaga Seemann. Niso več trgovine znane po kraju, v katerem so, temveč je kraj znan po (vele)trgovinah, ki delujejo v njegovem okolju. Mesta se spreminjajo v spalna naselja, v servisne delavnice veletrgovskih (shopping) centrov. Kinodvorane zapirajo, kulturni centri in gledališke dvorane samevajo, cerkve so izpraznjene. Kultura in vrednote se rojevajo v multinacionalkah. Tako je tudi v Ikei.
“Mi nismo navadna trgovina, ne prodajamo samo izdelkov,” pravi Seemann. “Prodajamo kulturo, življenjski slog.” Ikea prodaja nordijski, skandinavski, švedski, mogoče celo protestantski slog življenja. Kako se je ta “švedska enklava” (kot jo imenuje Riccijeva) uskladila z okoljem, ki je srednjeevropsko, mediteransko in nekoliko celo bizantinsko?
“Izvrstno!” je navdušena Riccijeva. “Tako Furlani kot tudi Slovenci imajo v svojih genih našo filozofijo, občutek za praktičnost in uporabnost.” Seveda, Furlani se imajo za daljne potomce Langobardov, ljudstva s severa, ki je svojo prestolnico postavilo v bližnji Čedad. “Bil sem zelo presenečen, ko sem ugotovil, kako izvrstno se skandinavski ali švedski način življenja ujema s furlanskim,” pravi Seemann. “Celotna regija s Slovenijo vred ima v sebi nekaj severnjaškega. Zato nam ni težko prodreti z našim pristopom k urejanju prostora.” Ta pristop je zelo prilagodljiv za individualne, čisto posebne potrebe. Ne vsiljuje, ampak se poskuša prilagoditi, tudi potrebam majhnih stanovanj, majhnih družin, tistim, ki živijo sami. “V knjigah Stiega Larsona lahko najdete veliko tega, čemur se poskušamo prilagoditi,” ugotavlja Riccijeva.
In če so občinske uprave ujete v svoje ozke meje, se multinacionalke ob njih ne ustavljajo. Ni v njihovi naravi. Zato ima Ikea močan tim raziskovalcev, ki so nenehno med ljudmi. Opazujejo, se pogovarjajo, poskušajo ugotoviti, kakšne so potrebe ljudi v različnih okoljih, in se tem potrebam poskušajo prilagoditi. “V zadnjem času smo obiskali 13 različnih družin, ugotovili 13 različnih življenjskih stilov. Bili smo tudi v Kopru,” pravi Riccijeva. “Ugotovili smo, na primer, da se italijanski klient v stanovanju boji praznih prostorov, slovenski pa ima rad praznino. To veliko pove o narodnih značajih, o kulturi.”
Dva različna svetova
Vileš je lično urejeno naselje, z mnogimi enodružinskimi hišicami, obdanimi z vrtovi. Tu pa tam naletiš na okamnele priče preteklosti: spominska obeležja padlim v veliki vojni, imena ulic, posvečena generalom in narodnim herojem. Čaščenje smrti.
Le streljaj stran pa je multinacionalka, ki budno spremlja brbotanje globalnega sveta. Opazuje nas, nas preučuje, pozna naše najbolj skrite sanje. In nam ponuja kulturo, prilagojeno našim željam. Ko si zaželijo košček sveta, gredo Vilešci kar čez cesto. Dva različna svetova na razdalji enega kilometra.
ROBERT ŠKRLJ
