Zlata pravila
Ni se treba prav veliko poglabljati v številke iz bilanc podjetij, da ugotovimo, da gospodarstvo s srednjega in severnega dela Primorske okreva hitreje in kaže večjo vitalnost. Pa čeprav Primorje s svojimi težavami pretresa severnoprimorsko regijo in drži v šahu veliko tamkajšnjih malih gradbenikov. In četudi je pivški Javor v zadnjih letih tako ali drugače ostal brez treh hčerinskih družb in je konec leta že kazalo, da bodo njegovo usodo dorekli upniki iz prisilne poravnave.
Južnoprimorsko gospodarstvo je nedvomno v slabši kondiciji kot ostala primorska podjetja. Od nekdaj močnega gospodarstva je ostala le bleda senca. Če odmislimo Splošno plovbo, Cimos in še nekaj redkih uspešnih podjetij, se moramo sprijazniti z ugotovitvijo, da je sloves Istre kot uspešne in razvojno živahne regije šel po zlu.
Medtem ko se severnoprimorski trojček v postavi Iskra Avtoelektrika, Hidria in Kolektor lahko pohvali z rezultati, ki so celo boljši kot pred krizo, nekdaj znani koprski trojček - Intereuropa, Luka, Istrabenz - ječi pod bremenom dolgov. Luka in Intereuropa sta lani sicer precej izboljšali poslovanje, a zadolženost in naložbe, ki izgubljajo vrednost, so njune rezultate krepko pokvarili. Intereuropo davi ruska naložba, to pa vleče navzdol tudi Luko, ki je njena skoraj četrtinska lastnica.
Z velikani hudo načetega zdravja slika regije pač ne more biti drugačna, kot je. Prav veliki so namreč v veliki meri narekovali razvojni ritem regije.
Majhna podjetja so delila usodo velikih: ko je šlo tem dobro, tudi njim ni bilo slabo. Seveda pa velja tudi obratna logika: ko kriza zajame velike, se ji majhna podjetja, ki živijo v zavetju večjih, lahko upirajo le toliko, kot to zmorejo velika.
Zdrava in odporna gospodarstva struktura nastaja od spodaj navzgor. Dejstvo pa je, da v Istri srednje velikih podjetij ni, in tudi malih, ki bi imela potencial za preskok v družbo srednje velikih, ni prav veliko.
V času, ko je bilo denarja dovolj, so veliki razmetavali z njim, od jalovih luških nakupov zemljišč v Prekmurju do Intereuropinega pregrešno dragega logističnega kompleksa v Čehovu, ki je skoraj postal njen grob. Zaradi velikih dolgov iz preteklosti denarja zdaj za nova vlaganja ni
Vlaganje v ta prostor se je rekoč ustavilo, zadnja resna industrijska naložba sega dobro desetletje nazaj, ko je Droga zgradila novo tovarno v Izoli! Zato pa je v Kopru več kot sto novih stanovanj, ki jih investitorji, - zdaj že krepko zadolženih, če so sploh preživeli - nikakor ne morejo prodati.
Prejšnji teden je vlada po posvetu s parlamentarni strankami sklenila, da bo v ustavi zapisano, da bodo morali biti prihodki in odhodki v državnem proračunu uravnoteženi. Zlato pravilo ne pomeni nič drugega, kot da ne porabiš več, kot ustvariš. Pravilo, na katera so mnoga velika podjetja pozabila.
A seznam obveznih pravil v gospodarstvu je precej daljši: nenehno vlaganje v razvoj in znanje, prilagodljivost, vizija, trdo delo, učinkovitost, inovativnost ...
To so res prava zlata pravila. Tista, ki že dolgo odlikujejo naše nagrajence, velike in male.
SONJA RIBOLICA
