“Občutek, da mesti živita eno mimo drugega, žal ostaja”

V tako imenovanih spominodajalskih akcijah, ki se decembra na vsaki dve leti dogajajo, simbolično, neposredno na meji med Novo Gorico in Gorico, so v ospredju male, osebne vsakdanje zgodbe, ki pa, kot pravi avtorica Anja Medved, “zrcalijo kolektivni spomin obmejnega goriškega prostora.”

> Kaj pravzaprav so spominodajalske akcije in kaj je njihov cilj?

“Vsaka produkcija dokumentarnega filma je na nek način tudi spominodajalska akcija. Čeprav večina posnetih pričevanj na koncu ni vključenih v film, ti 'ostanki' tvorijo dragocen arhiv spominske dediščine. Razlika je v tem, da je pri snemanju filma zbiranje spominov načrtovano - greš na teren in poizveduješ za osebami, ki bi imele o določeni temi kaj zanimivega povedati.

Pri javnih spominodajalskih akcijah pa je najpomembnejša samoiniciativa občanov, zato je vsak podarjen spomin presenečenje. Spominodajalske akcije imajo zato še poseben pomen, saj ustvarjajo prostor za nova in nepričakovana srečanja, ta pa se dogajajo ravno na mestu, ki nas je leta ločevalo. Tako prostori, ki so zaradi zgodovinskih obratov ostali brez vsebine, pridobivajo nove pomene.

Cilj vseh akcij je oblikovanje javnega arhiva spomina obeh Goric, nekakšen album mesta, ki, podobno kot družinski album, nastaja s časom in brez predvidenega konca. Njegov namen pa ni nostalgično obujanje spominov, ampak vzpostavljanje osebnega stika s prihodnjimi generacijami.”

> Zakaj so spomini tako pomembni?

“Spomin potrebujemo, da sploh vemo, kdo smo. Šele na osnovi tega vedenja se lahko odločamo, kaj hočemo. Spomini so pomembni, ker krojijo vizije prihodnosti.”

> Od kod ideja za spominodajalske akcije, kakšne spomine ste v njih obravnavali?

“Ideja za prvo javno spominodajalsko akcijo je nastala leta 2007 z vstopom Slovenije v schengensko območje. V Kinoateljeju, ki se je na področju filma že leta ukvarjal s preseganjem meje, smo vedeli, da je to zgodovinski dan, ki ga moramo na nek način obeležiti. Cariniška hišica na slovenski strani Erjavčevega prehoda je bila takrat že prazna. Tako se je vse skupaj sestavilo in rodila se je ideja za Spovednico tihotapcev. Odziv je bil velik, saj je bil večer z 20. na 21. december 2007 spontano prazničen. Do tistega večera namreč še nihče ni videl Nove Gorice brez mejnih zapornic. Obetala se je neka povsem nova vizija mesta. Spovednica tihotapcev se je hitro izkazala za 'nujno', saj tukaj skoraj ni bilo človeka, ki ne bi kdaj v življenju česa 'prešvercal'.

Čeprav je sodelovanje steklo spontano in iz 'štosa', pa se je v nekem trenutku zgodilo nekaj nepričakovanega; kot da bi osebno spominjanje Novogoričanov in Goričanov, ki se je v 'spovednici' dogajalo za zaveso, sprožilo kolektivni občutek katarze. Ljudje so začeli iz svojih domov prinašati vino, šalam, sir in so ga delili s povsem neznanimi sokrajani s te in z druge strani meje. Bilo je nepozabno.”

> Nato ste z akcijami nadaljevali ...

“Odločili smo se, da vsako drugo leto na isti lokaciji akcijo ponovimo. Decembra 2009 je nastala Ordinacija spomina, v kateri sem zbirala fotografije, ki so bile tukaj posnete v preteklosti, leta 2010 pa Album mesta, kjer sem pozornost posvetila aktualnim fotografijam mesta, ki so jih posneli občani sami. Zadnja akcija z naslovom Najdeni portreti je bila izvedena decembra lani. Zbirala sem fotografije tistih sokrajanov, ki jih zaradi njihovih vsakdanjih malih 'junaštev' nočemo pozabiti. Ob vseh akcijah se je prostor, v katerem je nekoč sedel carinik, preoblikoval v snemalni studijo. Z vsakim darovalcem fotografije je tako bil posnet pogovor o spominu, ki ga ta obuja.”

> Koliko ljudi se je vaših akcij udeležilo, koliko pričevanj ste v tem času zbrali?

“V vseh štirih akcijah se je nabralo okrog 30 ur posnetkov in okrog 500 'skenov' fotografij. Vsaki akciji je sledil tudi kratki dokumentarni film, sestavljen iz zbranih fotografij in spominov, ki smo ga predstavili na isti lokaciji naslednjega decembra.

Želja seveda je, da bi ta arhiv spomina uredili na način, da bi postal javen preko spleta, za kar pa še vedno iščemo ustrezna sredstva.”

> Zgodbe ljudi običajno povedo veliko več o življenju na nekem prostoru kot uradni dokumenti in birokratske številke. Kaj nam o našem prostoru pripovedujejo zgodbe Goričanov z obeh strani meje?

“To so zgodbe absurda, ki so skupne vsem obmejnim prostorom. Razumemo jih na emotivni ravni, ki je univerzalna in presega časovne, nacionalne in ideološke okvire. Tako nam določena fotografija lahko posreduje več informacij kot vrsta zgodovinskih študij.

Vendar spomin ni zgodovinsko dejstvo. Spomin je vedno subjektiven, je zgodba o resnici in ne resnica sama. Zato pa nam o njej lahko marsikaj pove način, kako se česa spominjamo ali kako na kaj pozabljamo.

Arhiv zato nima namena pisati enotne in skupne zgodbe tega prostora, ampak oblikovati zbirko takšnih in drugačnih spominov, ki na emotivni ravni lahko spregovorijo vsem. Bo pa seveda ta zbirka lahko vir prihodnjim zgodovinskim raziskavam.”

> Česa se ljudje najbolj spominjajo, kaj jim je ostalo najbolj v zavesti?

“Vsaka akcija je imela različno temo spominjanja, zato so tudi spomini različni. Vsem pa je skupno, da - čeprav zelo osebni - hkrati zrcalijo kolektivni spomin obmejnega goriškega prostora.

Na zadnji spominodajalski akciji je bilo, na primer, veliko spominov namenjenih prvim učiteljem in trenerjem. Šport v takrat še nastajajočem mestu ni bil nekaj ločenega od življenja, bil je način druženja, vzgajanja in solidarnosti. Vse to, torej, kar danes v mestu pogrešamo.”

> Z Nadjo Velušček ste tudi soavtorica filma Moja meja, ki se neposredno ukvarja z življenjem ob meji. Kako se po vašem mnenju spreminja percepcija meje med generacijami, ki so z njo živele, in mlajšo generacijo, ki se je še komaj spomni ali pa niti tega ne?

“Čeprav smo mejo občutili kot stalno prisotno generatorko tesnobe, je bila za mojo generacijo tudi nekaj zelo pozitivnega. Če si imel prepustnico in kolo, si se v petih minutah lahko znašel v povsem drugačnem svetu. Občutek si imel, da si v tistih nekaj minutah prepotoval tisoč kilometrov in to nas je navdajalo s hrepenenjem po še bolj oddaljenih svetovih.

Spominjam se, da smo s prijatelji večkrat odšli zvečer v Gorico v kino, na koncert ali v gledališče, in ker so maloobmejni prehod zaprli ob sedmih zvečer, smo nazaj morali čez Rožno Dolino in nato peš čez Kapelo. To ni predstavljalo kakega večjega problema in vsak si je pri sebi po tiho mislil, kakšno srečo ima, da je doma v Novi Gorici in ne, na primer, kje v Ljubljani.

Danes zaprtih mejnih prehodov ni več, občutek, da, razen v nakupovalnih središčih in igralnicah, mesti še vedno živita eno mimo drugega, pa, žal, ostaja. Tudi misel, da je na drugi strani meje svet popolnoma drugačen, ne drži več.”

> Deset let je minilo od odstranitve mejne ograje. Cariniki in prepustnice so le še zaprašen spomin. Spremenilo se je sicer marsikaj. Pa so te spremembe v resnici v zavesti ljudi res tako velike? Kako drugače sedaj živijo ljudje?

“Žal je velikemu pričakovanju ob odstranitvi mejnih zapornic sledilo tudi veliko razočaranje. Priložnost, da bi Nova Gorica in Gorica postali edinstveno evropsko mesto, v katerem se stikata latinski in slovanski svet, se zdi zamujena. Ni veliko mest, katerim bi bila ideja Evrope tako zelo pisana na kožo in ki hkrati ne bi znala izkoristiti razvojne priložnosti, ki jo ta obljublja. Mislim, da bi ljudje tukaj danes lahko živeli bolje in to prav zaradi meje.”

> Je padec na realna tla toliko večji zaradi takratne evforije in velikih pričakovanj?

“Gorica je nekoč že bila napredno multikulturno mesto, v katerem so odraščali pionirji letalstva in prvi slovenski avantgardisti. Če je bilo to možno pred stotimi leti, zakaj ne bi bilo lahko spet? Pričakovanja so bila čisto umestna.”

> Ideja o dveh Goricah - enem mestu se je porodila že veliko pred dejanskim padcem državne meje. Pa sta z njim mesti res zaživeli v tem duhu, kot enoten prostor?

“Da bi obe mesti zaživeli kot enoten prostor, bi moralo najprej imeti vsako svoj načrt in vizijo. Vrednost tega somestja je v njegovem kontrastu, ki pa bi ga bilo treba negovati s sodelovanjem in jasno postavljenimi skupnimi cilji. Žal sta mesti, ki sta bili leta s hrbti naslonjeni druga na drugo, to ostali tudi po odstranitvi meje. Da nista postali center, priča število mladih, ki vsako leto odhaja iz obeh Goric. Seveda pa obstajajo tudi mnoge svetle izjeme, ki rušijo nevidne zidove. Upajmo, da jih bo na obeh straneh vsako leto več.”

> Kje je po vašem mnenju iskati razlog, da mesti nimata vizije in je sodelovanja manj, kot bi ga pravzaprav moralo biti?

“Mogoče v prepričanju, da velika pričakovanja za naši dve mesti niso umestna. Spomin na svetovljansko Gorico, v katero so prihajali Dunajčani na dopust, se zdi predaleč.”

MITJA MARUSSIG

“Žal sta mesti, ki sta bili leta s hrbti naslonjeni druga na drugo, to ostali tudi po odstranitvi meje. Da nista postali center, priča število mladih, ki vsako leto odhaja iz obeh Goric. Seveda pa obstajajo tudi mnoge svetle izjeme, ki rušijo nevidneRobert Škrlj