Ko so v Parku kartali noč in dan
Hotel Park je kmalu gradnji restavracije in kavarne leta 1951 postal središče družabnega življenja rastočega mesta. Odločitev, da ne bo stal ob magistrali, kot je bilo sprva predvideno, temveč ob Delpinovi ulici, je premaknila težišče mestnega življenja.
Stalo je le nekaj ruskih blokov, zasilne ulice so bile ob dežju blatne, pred vhodi so redki meščani nastavljali deske, da si ne bi mazali čevljev in hlač. V takem pionirskem vzdušju sta začela rasti kavarna in restavracija Hotela Park.
Kot pravi arhitekt Tomaž Vuga, je urbanistični načrt sprva predvideval, da bo hotel stal ob magistrali. A ni bilo denarja, da bi zgradili kaj dovolj veličastnega, zato so se odločili za nadgradnjo načrta restavracije in kavarne in stavbo umestili ob Delpinovo ulico.
Ko je stavba z arkadami, dolgo med najbolj prepoznavnimi arhitekturnimi simboli mesta, v zgodnjih 50-ih zaživela, je postala središče javnega življenja. Med restavracijo in kavarno je bil letni vrt, prizorišče plesov, v zadnjem delu kavarne pa znamenita kvartopirska soba, v kateri so, pravi Vuga “karte igrali noč in dan.” Kako zelo središčna je bila stavba, kaže anekdota Gorazda Humarja:“Spomnim se gradnje Park Hotela. Na to se veže zgodba o črnčkih. V 50-ih je bilo rečeno, da bodo v Novo Gorico pripeljali skupino črnskih otrok in jih razdelili po družinah. Naj bi prišli pred Park Hotel. Veliko ljudi, skoraj tisoč, se nas je zbralo pred Hotelom Park, a otroci niso prišli. Očitno je nekje prišlo do kratkega stika.”
Do odprtja kavarne hotela je bil edini skupni prostor v mestu slaščičarna. “Tu so se na kavici srečevale gospe, soproge sodnikov, uradnikov in drugih strokovnjakov, priseljenih v mesto, ki niso hodile v službo. Ob nedeljah je bila taka gneča, da je bila pred vrati vrsta za prostor pri mizi,” se spominja Vuga. Zaradi kavarne in slaščičarne, frnaže in naselja blokov je bilo živo središče mesta v prvih desetletjih ob Erjavčevi in Delpinovi in ne ob magistrali. Ob njej sta dolgo stali le občinska stavba in t.i. “kremelj”. Ljudje pa so se, kot se slikovito izrazi nekdanji direktor gledališča Sergij Peljhan“naučili z veseljem prečkati Kidričevo ulico” šele, ko so zgradili gledališče in knjižnico.
Hotel so ob Parkovi restavraciji in kavarni dogradili konec 50-ih let. Kmalu se je začel pisati tisti del njegove usode, ki ga zaznamuje še danes. Kavarna se je spremenila v nočni klub, v katerem so plesalke zabavale goste do jutranjih ur. V znamenitem baru se je končala marsikatera zabavna noč domačinov. Sem so prihajali poslovneži, ki so bili na obisku v Novi Gorici. In Italijani. “Najbrž je bil ta nočni klub prvi kraj, kjer so po vojni ljudje z obeh strani meje vzpostavili pristni, sproščeni stik,” razmišlja Vuga.
Med lučmi nočnega bara se je rodila zamisel o igralništvu, ampak to je že drugačna zgodba. Vuga pravi: “Ko je Nova Gorica izgubila kavarno Park hotela, je ostala brez dnevne sobe mesta. In tako je bilo trideset let, dokler niso odprli kavarne Rusjan v Eda centru.” Ki so jo kaj kmalu tudi zaprli. A ta zgodba je še bolj drugačna ... VESNA HUMAR
