Mesto je raslo in mladina je rasla z njim

Mlado mesto je od rojstva dobesedno raslo pred njegovimi očmi in on je zrasel z njim.

Njegovi starši so živeli v Via della Levada (Na livadi) v Gorici, kjer je bilo zavetišče (bunker) za člane odporniškega gibanja. “Po vojni niso vedeli, kako bo. 13. septembra 1947, dva dni pred priključitvijo Primorske, so se na hitro dogovorili za zamenjavo hiše z neko z italijansko družino. Vse imetje so zložili na voz in se preselili v enem dnevu,” pripoveduje. “Italijani so se izselili iz vseh hiš ob Streliški, ki so, razen ene, ostale prazne. Te hiše so počasi naselili z družinami, ki so prihajale. Tu ni bilo nič, je bila je ena 'črna mižerja'. Očetova družina je ostala v Gorici. No, ko sem se jaz rodil, so že gradili ruske bloke.”

S splavom po gradbeni jami

Čeprav je bilo ljudi malo, obilja pa še manj, so otroci našli svojo zabavo: “Poznali smo vse družine, še danes bi jih znal našteti. Otroci po šoli nismo imeli drugih obveznosti, le čas za igro. Za nas je bilo zanimivo, povsod se je kopalo, gradbišča so bila naša igrišča, gradbene jame so bila ob deževju jezera. Naredili smo splave iz tramov in se po njih vozili, v Kornu smo se kopali, kot poligon smo uporabljali tudi frnažo,” se spominja Vidic, zelo pa mu je ostalo v spominu - blato. “Bilo je eno samo blato. Kamor si stopil, se je kopalo, rilo, cest ni bilo. Najbolj smo sovražili čistiti blato s čevljev, to smo morali neprestano delati, zato smo bili najbolj srečni poleti, ko smo hodili bosi. No, tisti iz bolje stoječih družin so imeli sandale,” se nasmehne.

Na začetku je bila osnovna šola na Grčni, v začetku šestdesetih pa so odprli OŠ Milojke Štrukelj in gimnazijo. “Za gimnazijo je bilo hudo sito. Če si bil fant, si večinoma šel na EGŠ, kjer si se izučil za kovinarja, električarja, lesarja, trgovska šola pa je bila večinoma za punce. Če nisi naredil osnovne šole, pa si imel na voljo Meblo, Iskro, Vozila in podobno,” našteje.

Za rekreacijo so gradili telovadnico

Leta 1965 je bila zgrajena telovadnica Partizan, športna dejavnost je bila še na kotalkališču, sicer pa so telovadili na prostem, saj so se športne površine šele urejale. “Nov stadion smo pomagali graditi kar med poukom, ker nismo imeli kje telovaditi. Tudi teren za Milojko Štrukelj smo med telovadbo in v prostem času posipali s peskom, da smo naredili improvizirano športno igrišče.” Prav šport je marsikaterega mladostnika “rešil”, se spominja: “Prve generacije nismo imele kaj početi, bili smo prepuščeni ulici. Zvečer je bilo vse temno, nič ni bilo osvetljeno, to je bilo mesto strahov.” In še ene “nočne more” se spominja: “Imeli smo horo legalis, mladoletni po osmih nismo smeli biti sami na ulici. Jaz sem hodil 'na črno' na plese v Šempeter, sem imel tudi težave kdaj zaradi tega.”

Vidic je vse življenje bil tako ali drugače v športnih vodah: “Vsi uspehi novogoriškega športa so imeli zametke na improviziranih igriščih.” Počasi je prišla infrastruktura, tudi zlata leta s kajakom v Solkanu, atletiko, pa košarko, rokometom ... “Danes imamo super infrastrukturo, nekih uspehov pa ni,” je kritičen. In kako ocenjuje razvoj Nove Gorice? “Zametke je imela zelo dobre, bila so tudi dobra obdobja, kasneje pa se nekatere stvari šle navzdol. Propadli so Meblo, MIP, SGP, izgubili smo banko, vse se je stavilo na Hit ... Kot mesto v zadnjem času ni napredovala. Največja sramota pa je, da se ne dogovorijo o univerzi. Iniciativo bi bilo treba prepustiti ljudem, ki so še pripravljeni kaj narediti,” strne Ilko Vidic.

MITJA MARUSSIG