V avtu s tremi pupami na štirih pršutih

“Ko sem pregledoval en avto, je en otrok ležal na zadnjem sedežu in sem pogledal noter in sem videl po tleh en par zrn tiste surove, ne pražene kave in sem vprašal šoferja: Kaj pa tista kava dol po tleh? Nato otrok z zadnjega sedeža pravi: Ah, to ni nič, da vidiš, koliko jo je v sedežu,” je pripovedoval nekdanji carinik.

Kava je bila eden najpogostejših “švercerskih” artiklov. Lahko bi jo poimenovali kar valuta v takratni Jugoslaviji. Z njo je bilo mogoče doseči marsikaj, od skrajšanja čakalnih vrst na bencinskih postajah do plačila porok. Enega izmed načinov “švercanja” kave je nazorno opisal eden izmed sogovornikov: “Torej, na sedež sem postavil kilogram in pol kave in šel čez en mejni prehod. Tam je carinik znorel, če ne vem, da je dovoljen samo kilogram na prepustnico, da ne smeš več. Vrnil sem se nazaj, šel na drugi mejni prehod, kjer so me cariniki prav tako poznali. Prišel sem jezen in kričal: 'Tisti tam je norec, mi ne pusti pol kilograma kave več, kaj ne ve, da sem domačin, da nesem stari mami tiste pol kilograma kave.' Bog ne daj, da bi mi odprli prtljažnik, tam je bilo še 30 kilogramov.”

Pogost je bil tudi “šverc” deviz: “Ti si na primer dvignil marke, dolarje, pač kar si imel na banki in si ilegalno - nisi smel pokazati cariniku - prenesel devize v Italijo. Tam si šel na banko, pretvoril v lire, ker v Italiji so se vse devize dobile samo v lirah, in tiste lire spet 'prešvercal' nazaj in položil na banko. Pri eni taki transakciji si imel okrog 20 odstotkov dobička. Zakaj? Zato, ker so bili v Italiji višji tečaji za te devize kot pri nas.”

Tihotapstvo ali drobni “šverc”, kot temu prenašanju bolj ali manj nujnih dobrin čez mejo radi rečemo, je dejavnost, ki je bila ob mejah vedno prisotna. Pri nas so po drugi svetovni vojni obmejni prebivalci tihotapili zahodno blago v Slovenijo oziroma v Jugoslavijo. Blago so največkrat skrivali pod ali v obleko, v avtomobilih ali v kolesih, skratka povsod tam, kjer so predvidevali, da carinik morda ne bo pogledal.

Ne smemo pozabiti, da je pri drobnem “švercu” večinoma šlo za blagovno izmenjavo. V Italijo se je prenašalo po večini meso, žganje, cigarete, maslo, skratka vse tisto, česar pri nas ni primanjkovalo, medtem ko so iz Italije v Jugoslavijo prihajali artikli, ki so bili pri nas bodisi predragi, slabše kvalitete ali pa se jih sploh ni dalo dobiti. Iz Italije se je tako tihotapilo morje raznolikih artiklov kot so že omenjena kava, sladkor, riž, južno sadje, rože, zdravila, orodje, ploščice, konfeti, gradbeni material, oblačila, prepovedana literatura in še bi lahko naštevali. Iz Italije pa so v Jugoslavijo pogosto prihajali po mesne izdelke. Enega od načinov dobave slednjih je sogovornik takole opisal: “Ko smo imeli naše šagre v zamejstvu, smo radi imeli en dober domač pršut. Poznal sem precej ljudi. Pripravil sem tri, štiri pršute na zadnji sedež, odejo na vrh in sem peljal dve, tri punce, ki so se usedle na vrh in sem rekel, ko smo prišli k financarjem, naj dvignejo krilo nad kolena, da bo financar omedlel, in smo šli čez tako lepo, srečno, s tremi, štirimi pršuti s puncami v avtu.”

Če so ljudje v prvih povojnih desetletjih iskali v bližnji Italiji predvsem osnovne dobrine, ki se jih v Jugoslaviji ni našlo, so v 70. in 80. letih zaradi večje kupne moči iz Italije “švercali” različne potrošniške produkte, ki se jih na domačih trgovinskih policah ni našlo. Zanimivo je tudi, da so v 90. letih mladi iz Italije na skrivaj nosili čez mejo v Slovenijo predvsem petarde, ki so jih kupovali v bližnji Gorici. Zapomnimo si to, kar nas speče, kar nas pretrese, kar nas preseneti. Tako so tudi izkušnje ljudi na življenje ob meji oziroma na prehajanje meje raznolike, pozitivne in negativne.

ROK BAVČAR,

kustos Goriškega muzeja