Ali tango, čutnost in Idrija res ne gredo skupaj?
Idrijski Tango festival, 13. po vrsti, je postregel s tremi koncerti, fotografsko razstavo in učno uro o harmoniki. O inštrumentu, ki ima svojo različico tudi v bandoneonu, brez katerega si tanga ni mogoče predstavljati.
IDRIJA > Dež se je v petek odpravil na dopust le toliko, da se je Tango festival zgodil tam, kjer domuje že 13 let - na dvorišču gradu Gewerkenegg. Odličnost programa so v idiličnem, a prej zimskem kot poletnem okolju, užili redki sladokusci. Ker je bilo med njimi malo domačinov, se velja vprašati, zakaj Idrija in tango, letos tudi flamenko in fado, ne najdejo skupnega jezika.
S harmoniko okrog sveta
“Poraz, popoln poraz! Vse smo naredili - pritegnili izvrstne glasbenike, razširili program, seznanjali in vabili, da bi le na festival pritegnili Idrijčane, a zaman,” je organizator Boštjan Peternel ob izzvenevanju ene najbolj popularnih skladbi portugalskega fada v strastni izvedbi Polone Udovič in spremljajočih glasbenikov Mascara kvarteta, zrl v na pol prazno grajsko dvorišče.
Ali pa pol polno in zanesljivo polno užitkov. Ko se je festival pet ur prej začenjal pri 14 Celzijevih stopinjah, se je domači umetnik Marko Hatlak s harmoniko in glasbo napotil okrog sveta. Učno uro je namenil otrokom, ki so se izkazali kot dobri poznavalci inštumenta, brez katerega v bandoneon različici kakopak ni tanga.
“Igral bom harmoniko!” je odločno povedal sedemletni Miklavž, ko je naštel njene dele in skupaj z Stašem in Anžetom Hatlaku zagotovil, da ve, da je Slavko Avsenik tisti, ki je s svojo klavirsko harmoniko in skladbami botroval glasbi, ki se je poslušala in prodajala najbolje na svetu. Hatlak pa je čisto potiho zaupal, da dolgo ni bil povsem prepričan vanjo, a ga je prevzela z Bachom in osvojila kot male orgle. Še prej pa s tangom. Zato je s Peternelom botroval tudi festivalu v Idriji.
Glasbeniki v znoju, publika v bundah
V argentinskih getih porojeni čutni glasbeni jezik sporazumevanja je že davno preskočil meje rojstne države. V Sloveniji po medvojnem obdobju oživlja ponoven vzpon v zadnjih letih. Mnoge glasbenike je prav festival spodbudil k preigravanju tanga. Harmonikar Borut Mori in kontrabasist Luka Herman Gaiser sta se tokrat predstavila z avtorskim tangom. Doživetje strastnega preigravanja melodij do potnih srag glasbenikov in bučnega nagrajevanja publike v bundah, je bilo nepozabno. “Hvala vam in hvala organizatorjem za profesionalno organizacijo,” se je zahvaljeval Mori.
Flamenko, ki je zazvenel pod tolkali Nina Mureškiča, kitarista Vita Marenčeta in značilnimi čevlji plesalke Ane Pandur, je hladno noč in srca objel s toploto podobno kot za slovo fado. Fotografije, ki sta jih razstavila fotografa Robert Zabukovec in Uroš de Gleria v spomin na lansko gostovanje baletnikov SNG Opera in balet, so utrdile vtis o veličini festivala.
Škoda je, ker Idrijčanov ne pritegne. “Program je svetoven. Raje imam publiko, ki čuti z glasbo, kot nabito polno dvorano nepoznavalcev. Publika nocoj je odlična. Čutim prenos energije med njo in izvajalci,” je dejal Domen Prezelj, umetniški vodja idrijskega pihalnega orkestra. Vprašali smo ga namreč, kaj bi morali narediti organizatorji festivala, da bi napolnili njegovo prizorišče, kot jih z lahkoto polni sam z orkestrom.
SAŠA DRAGOŠ
