Da gora sveta nikdar več ne bi bila prekleta
V največjem goriškem romarskem svetišču so se v soboto koprski škof in drugi duhovniki, vojaški ordinariji iz nekaterih držav srednje Evrope in tudi veterani vojne za Slovenijo poklonili vsem žrtvam prve svetovne vojne. To je končala kapitulacija Nemčije 11. novembra 1918. Slovesnost je seveda sovpadla tudi z obdobjem vseh svetih.
SVETA GORA > Slovesnost v svetogorski baziliki se je začela s koncertom komorne zasedbe orkestra Slovenske vojske. Kot je pred nastopom glasbenikov dejal koprski škof Jurij Bizjak, se velika dela, kot so recimo Mozartova, ki jih je izvedel orkester, pišejo tudi ob junaških dejanjih. In zato v soboto ne bi mogla odmevati na primernejšem kraju, kot je Sveta Gora, kjer so pred sto leti mladi fantje iz srednje Evrope kazali pogum in junaštvo.
Sledila je maša za vse padle vojake in civilne žrtve na soški fronti ter drugod, kjer je pred stoletjem divjal oboroženi spopad evropskih cesarstev. Vodil jo je škof Bizjak, a tokrat ni šlo za običajno mašo v romarskem svetišču ob vseh svetih. Dogodek je namreč nastal v sodelovanju koprske škofije z vojaškimi ordinariati Italije in držav, oblikovanih po razpadu Avstro-Ogrskega cesarstva. Vsi ti narodi so se bojevali ob Soči. Zato so se Bizjaku ob oltarju pridružili ordinariji (škofi v vojskah) s Slovaške, iz Bosne in Italije ter namestnik tega dostojanstvenika s Hrvaške. Poleg tega so pri maši sodelovali praporščaki veteranskih organizacij, saj so soorganizatorji bili Zveza veteranov vojne za Slovenijo in pripadniki reda malteških vitezov. Vabljeni so bili tudi predstavniki vseh verskih skupnosti, ki so na fronti imele kurate.
Sveta Gora je bila za prizorišče dogodka izbrana po eni strani zato, ker je znano romarsko središče, po drugi pa zato, ker je pred sto leti bila neposredno za strelskimi jarki. Armade svetišču niso prizanesle; od cerkve, ki naj bi bila z vidika kulturne dediščine veljala za posebnost, ter samostana ob njej ni ostalo nič. Le nekaj kamnov naj bi bilo vgrajenih v današnjo stavbo. Hkrati je tudi po tej vzpetini takrat sejala smrt, vojaki niso umirali le na sosednjih Sabotinu in Škabrijelu. Okolica je bila enako uničena, civilno prebivalstvo je, kot v vseh vojnah, trpelo pravzaprav bolj kot vojaki.
