Danes prazničen prvi delovni dan bronastega paralimpijca in zdravnika Dejana Fabčiča
Danes se je s paralimpijskih iger v Parizu, kjer je v lokostrelstvu osvojil bronasto odličje, na delovno mesto zdravnika v Zdravstvenem domu Nova Gorica vrnil Dejan Fabčič. Sodelavci in mestna občina sta mu ob tej priložnosti pripravila sprejem.
NOVA GORICA > Sproščenega razpoloženja tudi na prvi delovni dan po vrnitvi s Pariza pri Dejanu Fabčiču (sicer vodi ambulanto za bolezni ščitnice in je tudi vodja specialistične dejavnosti v zdravstvenem domu) ni manjkalo, za kar so po njegovem velikem športnem uspehu, doseženem v paru z Živo Lavrinc, poskrbeli sodelavci iz Zdravstvenega doma Nova Gorica in Mestna občina Nova Gorica. Dejan je sicer z občino Nova Gorica povezan še drugače - ker od tod prihaja njegova soproga Vida, na Soči pa je (še za prejšnje paralimpijske igre in v svojem prejšnjem športu) opravil znaten del veslaškega treninga.
Sprejema na parkirišču med domom in gimnazijo, se je udeležilo lepo število kolegov, mimoidočih, pa tudi dijakov iz bližnjih srednjih šol. Po uradnem programu je slavljenec razrezal priložnostno olimpijsko torto, k pokušini pa je tokrat izjemoma povabil tudi svoje sladkorne bolnike.
Dejan se glede priprav na morebitni peti paralimpijski nastop - tokrat v Los Angelesu 2028, še ni izjasnil, a po duši ostaja športnik: “Kar se tiče vrhunskega športa bo treba še pretehtati želje in možnosti, vsekakor pa bom ostal najprej lokostrelec, pa tudi veslač in plavalec. Vrhunski šport mi je dal ogromno. Če ne bi redno treniral, gotovo ne bi bil niti približno v takšnem fizičnem stanju, kot sem sedaj. Z mojo okvaro nog bi hojo že moral zamenjati za invalidski vo ziček.”
Fabčič je podal še pomembno sporočilo, ki se tiče ljudi vseh starosti:
“Invalidi nismo v bistvu nič drugačni kot ostali ljudje. Nekaj nam pač manjka in nekatere stvari moramo delati drugače. Meje so, ampak vsak jih lahko z voljo premika. V Parizu so z lokom streljali tudi invalidi brez nog in tisti brez rok, ki so lok napenjali z usti. Moje omejitve so v primerjavi z njihovimi komaj omembe vredne, dosežki teh ljudi pa so še toliko bolj vredni občudovanja. Ob tem se moramo zavedati, da vsak lahko kadarkoli postane invalid. To je treba sprejeti kot življenjsko dejstvo. Prav pa je, da - tako kot paralimpijci - vsak po svoji močeh prispeva svoj maksimum. Ob tem mora v družbi obstajati načelo spoštovanja in vključevanja vseh. Invalidi ne potrebujemo in nočemo pomilovanja.”
Prireditev je vodila izkušena radijka Kristina Furlan, ki je namignila, da bi Fabčiča k nadaljevanju kariere morda pritegnila prevladujoča (zlato rumena) barva parkiranih reševalnih vozil pred zdravstvenim domom - torej želja po lovu na zlato odličje.
Za kulturni program sta poskrbela profesorja z novogoriške glasbene šole, tenorist Vladimir Čadež in pianistka Natalija Šaver. Čestitke in priznanja so seveda prišle v Fabčičeve roke tudi od direktorice zdravstvenega doma Petre Kokoravec in župana Sama Turela.
Direktorica je ob tej priložnosti povedala: “Nisem si predstavljala, da bom kdaj osebno spoznala kakšnega olimpijca, kaj šele, da bi mu lahko čestitala ob osvojenem odličju. Imeti takšnega sodelavca je velika čast. Izjemno ponosni smo nate. Zaradi tebe smo vsi malo večji. Ne znam si predstavljati, kako uspeš uskladiti družinske in športne obveznosti z delom zdravnika, za katerega sem se prepričala, da kljub vsem drugim obremenitvam prav nič ne trpi.”
Paralimpijec ji je takoj odgovoril: “Hvaležen sem direktorici in sodelavcem, ki so na daljavo navijali zame in ki so med pripravami in tekmovanji pokrili moje odsotnosti, za katere sem že porabil letošnji dopust. “
Župan je svojim čestitkam dodal:
“ Takšni ljudje so s svojo vztrajnostjo, željo in kakovostnim delom v poklicu in športu zgled vsem.”
