Devet dni hoje z Goričkega v Piran

VOGRSKO > “Nekaj je k moji odločitvi za pot z Goričkega v Piran res pripomogla tista pesem, vsaj ko gre za start in cilj, v glavnem pa očitno postajam človek akcije,” priznava 23-letni Nejc Gorjan z Vogrskega, ki je vedel, da ni prvi, ki se podaja nanjo. Z družino so se pogosto odpravljali na pot, ko je bil še otrok, rad gleda pustolovske filme, po svoje ga v nabiranje telesne kondicije priganja delo (je namreč poklicni vojak), uživa v opazovanju narave. Dokončno pa ga je prepričala in navdušila lanska lepa izkušnja - pohod z domačega Vogrskega na Triglav.

Do izhodišča se je odpravil 1. avgusta, potoval je z vlakom in avtobusom. V Hodošu je še prespal, naslednje jutro pa krenil na približno 350 kilometrov dolgo pot proti Piranu. Prvi cilj je bila 30 kilometrov oddaljena Murska Sobota. “Že po tistih krajih sem spoznal nekaj, kar me je najbolj prijetno presenetilo in razveselilo. Ljudje so čudoviti. Ko sem pešačil po cestah, so mi ustavljali, ponujali prevoz, me vabili na okrepčilo in pijačo, me pozdravljali in spodbujali. Prevoz sem seveda odklanjal, sedel bi le v rešilca, če bi se mi kaj grdega pripetilo,” je nad ljudmi navdušen Nejc.

Na prvo prepreko je naletel na bregu Mure. Splav tistega dne ni plul, a ga je prijazni domačin napotil do najbližjega mostu čez reko. Sicer pa si je na vsej poti pomagal z zemljevidom in še več z googlom. Hodil je deloma po cestah, deloma po stezah in tudi brezpotjih.

Ptuja si za cilj druge etape (45 kilometrov) ni izbral naključno. Želel si ga je ogledati in to je tudi storil. Sledilo je 30 kilometrov pešačenja proti Slovenski Bistrici. Malce pred ciljem je nerodno zašel v neko mlakužo z živim črnim blatom. “To je bila še najbolj neprijetna dogodivščina. Moral sem se očediti, sicer me tako nemarnega ne bi spustili v hotel, kjer sem prespal,” se Nejc prigode spominja kot popestritve popotovanja. Mimogrede - na prostem, pod šotorskim krilom, je prespal le prvo noč v Hodošu. Kasneje si je vsakič poiskal takšno ali drugačno streho nad glavo.

Iz Slovenske Bistrice je nameraval pot nadaljevati proti Celju. A je pomislil, da si je zaslužil vrček hladnega piva in je etapo podaljšal na 52 kilometrov, do Laškega. To je bil njegov najdaljši dan pešačenja. Tudi za nadaljevanje si je našel dober razlog in sicer krofe na Trojanah. Na koncu jih je še kako slastno pospravil. Hodil je namreč po poteh, ob katerih ni bilo naselij, pojedel že vse, kar je imel s seboj, izpraznil posodo s tremi litri vode in dodobra olajšal nahrbtnik, ki je vsakič na začetku poti tehtal kakšnih 15 kilogramov.

Naslednja postaja je bila 40 kilometrov oddaljena Ljubljana, kjer ni pričakoval nič posebnega, saj se v prestolnico vozi tudi na delo. A se je uštel. Vročina v zatohli kotlini ga je precej ošibila in kot pravi, se je prvič dokaj slabo počutil. Zato pa so ga tam že pričakali prijatelji, večinoma Vogrini, ki so ga potem tako ali drugače spremljali vse do Pirana. Na koncu naslednje etape, 33 kilometrov daleč v Logatcu, so ga razveselili tudi sorodniki. Osmi dan poti se je bližala Primorska in Nejc je po 51 kilometrih hoje (vmes se je ustavil v Predjamskem gradu) prispel na Kozino. Prespal je pri prijatelju in že je bil na obzorju veliki cilj, Piran. Do njegovega skrajnega roba na rtu je naneslo približno 40 kilometrov. Tam je bilo potem prav veselo, poleg prijateljev ga je pričakala tudi družina. “Neverjetno, kako so me podpirali prijatelji, družina, ljudje, ki so mojo pot spremljali prek facebooka. Dolžan sem se jim zahvaliti, brez njihove spodbude bi mi bilo veliko težje,” je zadovoljen sklenil svojo pripoved mladenič z Vogrskega.

Seveda ga bomo srečevali še kod. “Vem samo to, da bo pot daljša, kam me bo vodila, pa res še ne vem,” je glede cilja še negotov.

DAVORIN KORON