Dovolj imajo nelojalne konkurence
Domače športne agencije v dolini Soče, ki se preživljajo s prevažanjem gostov z rafti, odločno vztrajajo pri zahtevi, da morajo za tujce in domačine veljajo ista pravila igre. Upajo, da jih bodo uveljavili z novim odlokom o plovnem režimu na Soči in Koritnici. Zdaj so v neenakem položaju, ker morajo izpolnjevati številne zakonske zahteve, tujci pa ne.
BOVEC > Odlok o plovnem režimu na rekah Soči in Koritnici, ki je še v fazi osnutka, ponuja priložnost, da z dogovorom na lokalni in državni ravni odpravijo anomalije. V najboljšem primeru bi ga lahko sprejeli v začetku prihodnjega leta. Če se bodo modro dogovorili, bi zagotovili tudi večjo varnost, ki je ključni cilj novega odloka za tri posoške občine.
Vsi reševalci, vsi čolni registrirani
Glavnih zahtev domačih podjetij, ki izvajajo rafting, osnutek odloka ne vključuje. Na javni obravnavi v Bovcu so spet izpostavili dve bistveni vsebini, ki povzročata neenakost s tujci. Povezani sta s 23. in 27. členom zakona o plovbi po celinskih vodah. “Po nesreči na Blanci morajo imeti vsi naši vodniki tudi licenco za reševalca iz divjih voda. Od tujcev te usposobljenosti nihče ne zahteva. Po lanskih dveh nesrečah na Soči pa moramo vse naše rafte registrirati in zavarovati, česar tujcem tudi ni treba. Obremenjeni smo z veliko dodatnimi zahtevami in stroški,” ju izpostavlja Adis Hrovat, predsednik GIZ raftarjev, ki združenje 13 športnih agencij.
V Posočju soglasno opozarjajo, da z nobenim odlokom ne bodo zagotovili stoodstotne varnosti. Zato so v nov odlok tudi zapisali, da uporabniki plovejo po predpisanem režimu na lastno odgovornost, in sicer tako, da so odgovorni do sebe in drugih.
“To je nelojalna konkurenca”
Goran Kavs iz Soča Rafting dodaja: “Slovenija je fenomen. Samo pri nas terjajo, da so vodniki tudi reševalci. To je tako, kot da bi gorski vodnik moral biti tudi gorski reševalec ali pa voznik avtobusa medicinski tehnik. V tujini imajo to ločeno. Izobraževanje za reševalca iz divjih voda nas drago stane. Za tečaj, ki ga je treba opravljati vsaka tri leta, je treba odšteti tisoč evrov na tečajnika.” Registracija skupaj z zavarovanjem pa stane približno 2000 evrov za nekaj raftov.
Številna tuja podjetja s sedežem pri nas upoštevajo slovenska pravila igre. Mnoga, ki svoje goste samo pripeljejo na Sočo, pa se jim uspešno izmikajo. “Pri teh je treba z odlokom narediti red, ker predstavljajo nelojalno konkurenco. Zlažejo se, da vozijo prijatelje in v tem primeru se od njih nič ne zahteva. Obvezno bi se morali vsi vodniki predstaviti z licenco za vodnika vključno s slovensko licenco za reševalca. Obvezno bi morali registrirati čolne pri nas. S tem bi bili vsaj delno izenačeni, zagotovili bi strokovno plovbo in večjo varnost,” so odločni v GIZ. Predlagajo, da bi za raftarje uredili le eno prodajno mesto, kjer bi ob nakupu dovolilnic preverjali registracijo čolnov in usposobljenost vodnikov. Po Kavsovi oceni goste z rafti po Soči vozi približno 30 domačih podjetij in najmanj 50 tujih.
Za koga sploh pripravljajo odlok?
Predstavniki raftarjev so se spraševali, za koga občine sploh delajo odlok. “Za nas že ne, če bomo še vedno v podrejenem položaju. Čudi me tudi, da nas k pripravi odloka sploh niso povabili,” je bil oster Hrovat. Pa čeprav odlok zadeva izključno podjetja, ki se ukvarjajo z raftingom. Z izkupičkom morajo preživeti, sicer lahko delo izgubi več kot 130 ljudi.
Občine, ki pripravljajo odlok, so v časovni stiski. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor jim je že podaljšalo rok. Bolj malo pa pomaga pri usklajevanju z zakonodajo o plovbi po celinskih vodah. Na javni obravnavi so soglašali, da zakon o plovbi po celinskih vodah ni dober in da ga je treba čim prej popraviti.
Člani skupine za pripravo odloka, ki jo vodi bovški župan Siniša Germovšek, so opravili pomembno delo, a pri nekaterih zadevah se pogledi krešejo. Ključna ostaja dilema, koliko lahko zaščitijo domačine in hkrati ne kršijo zakonodaje EU o odprtem trgu. Upajo, da jih bodo razrešili in še pred poletnimi počitnicami poslali odlok v prvo branje trem občinskim svetom.
Zataknilo se je tudi pri vprašanju, ali naj podjetja plačujejo pavšal za uporabo reke ali lahko kupujejo tudi letne in dnevne dovolilnice.
Veliki so za pavšal, mali za dovolilnice
Večja domača podjetja zagovarjajo pavšal, ki naj bi znašal približno 3000 evrov na leto. To pa ni pisano na kožo manjših z enim ali dvema čolnoma, ki tako visoke pristojbine ne bi zmogla.
Župan Germovšek zagovarja dovolilnice. “Bistveno je, da s prihodki omogočimo opravljanje vseh nalog, za katere je odgovoren skrbnik, medobčinska uprava. Skrbeti moramo za vstopna in izstopna mesta, za čiščenje reke in za nadzor. To letno stane okoli 120.000 evrov,” je pojasnil direktor Simon Leban. Za nove naložbe v infrastrukturo ob rekah so namreč odgovorne občine.
NEVA BLAZETIČ
